1)Naše odrešenje
V Jezusovem presvetem Srcu je povzetek našega odrešenja. Papež Pij XII. v okrožnici o Jezusovem presvetem Srcu piše: V Jezusovem Srcu »moremo gledati ne samo simbol, ampak tudi nekak povzetek celotne skrivnosti našega odrešenja« (št. 43).
Okrožnica podaja pod vidikom odrešeniške ljubezni pregled vsega Jezusovega zemeljskega življenja in delovanja, kar se potem nadaljuje v Cerkvi in v poveličanem Kristusovem življenju v nebesih, kjer »v svojem Srcu nosi, kakor shranjene v dragoceni posodi, tudi neizmerne zaklade zasluženja, ki […] jih bogato deli odrešenemu človeškemu rodu« (št. 40).
»Kristus
je usmerjal svojo trojno ljubezen neprestano v dosego našega odrešenja. Zato
smemo po vsej pravici srce našega Odrešenika gledati in častiti kot podobo, ki
nam nazorno prikazuje njegovo ljubezen, kot pričo našega odrešenja ter kakor
skrivnostno lestev, po kateri se vzpenjamo v objem 'Boga, našega Odrešenika'
(Tit 3,4). Zato moramo kot dokaze njegove trojne ljubezni z občudovanjem
opazovati: njegove besede, dejanja, zapovedi, čudeže in še na poseben način
tista dejanja, ki na obilnejši način kažejo njegovo ljubezen do nas. Ta njegova
dela so: postavitev presvete evharistije, njegovo bridko trpljenje in smrt;
nadalje nam je milostno dal svojo presveto Mater, ustanovil je Cerkev,
apostolom in nam je poslal Svetega Duha. Vse to, pravimo, moramo občudovati kot
dokaze njegove trojne ljubezni« (št. 28).
2)Evharistija in duhovništvo
Papež Pij XII. kot dar presvetega Srca najprej omenja sveto evharistijo in duhovništvo skupaj z Devico Marijo, kajti vse troje je tesno povezano med seboj: »Kdo pa bi mogel primerno opisati utripe Božjega Srca, znamenja njegove neizmerne ljubezni, ki jih je občutil v tistih trenutkih, ko je dajal ljudem največje darove: to je samega sebe v zakramentu presvete evharistije, svojo presveto Mater in udeleženost pri svoji duhovniški službi?« (št. 34).
Pred postavitvijo svete evharistije »je čutil, kako je njegovo srce vztrepetalo v silnih čustvih. Apostolom jih je označil s temi besedami: 'Srčno sem želel jesti z vami to pashalno (velikonočno) večerjo, preden bom trpel' (Lk 22,15). Ti vzgibi pa so bili brez dvoma silnejši, 'ko je vzel kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel: To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin. Prav tako je po večerji vzel tudi kelih in rekel: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas' (Lk 22,19–20)« (št. 35).
»Po pravici moremo torej trditi, da je presveta evharistija, kot zakrament in kot daritev, dar Presvetega Srca Jezusovega. Kot zakrament jo Jezus naklanja ljudem, kot daritev pa jo sam neprestano daruje 'od sončnega vzhoda do zahoda' (Mal 1,11). Prav tako je dar presvetega Srca Jezusovega duhovništvo« (št. 36).
Papež Pavel VI.
je v apostolskem pismu o presvetem Srcu Jezusovem zapisal, da je »najslavnejši
dar« presvetega Srca Jezusovega »presveta evharistija«.
3)Marija, mati Cerkve in človeštva
Nato papež Pij
XII. obravnava kot dar Presvetega Srca Devico Marijo: »Predragoceni dar
presvetega Srca je tudi, kakor smo rekli, Marija, premila Božja mati in ljubeča
mati nas vseh. Tista, ki je bila mati našega Odrešenika po telesu in njegova
družica pri odrešenju, ko je bilo treba Evine otroke zopet pripeljati nazaj k
življenju milosti, je bila po pravici imenovana duhovna mati vsega človeškega
rodu. Zato piše sv. Avguštin o njej: 'Prav gotovo je mati Odrešenikovih udov,
kar smo mi, ker je s svojo ljubeznijo sodelovala, da se v Cerkvi rodijo
verniki, ki so udje one glave'« (št. 37).
4)Cerkev in zakramenti
Ko papež Pij
XII. omeni, da je Jezusovo presveto srce primeren simbol »tudi tiste neizmerne
ljubezni, s katero je naš Odrešenik, po prelitju svoje krvi, sklenil s Cerkvijo
skrivnostno zaroko,« nadaljuje: »Iz ranjenega Odrešenikovega srca je bila torej
rojena Cerkev kot oskrbnica njegove krvi. Iz istega srca je preobilno pritekla
tudi milost zakramentov, iz katere zajemajo otroci Cerkve nadnaravno življenje,
kakor beremo v sveti liturgiji: 'Iz srčne rane Kristusu nevesta Cerkev se rodi
… On milost iz srca deli« (št. 39).
5)Sveti Duh in Božja ljubezen
Papež Pij XII. poglobljeno govori o daru Svetega Duha: »Dar Svetega Duha, ki je bil poslan učencem, je prvo očitno znamenje njegove darežljive ljubezni, odkar se je zmagoslavno dvignil na Očetovo desnico. Po desetih dneh je namreč prišel nanje Duh Tolažnik, katerega jim je dal nebeški Oče, ko so bili zbrani v dvorani zadnje večerje, kakor jim je obljubil Jezus pri zadnji večerji: 'Jaz bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj' (Jn 14,16). Ker pa je Duh Tolažnik osebna medsebojna ljubezen, to je ljubezen Očeta do Sina in Sina do Očeta, ga pošiljata oba. Pokazal se je v podobi gorečih jezikov in izlil nanje obilje Božje ljubezni ter drugih izrednih nebeških darov. Izlitje te Božje ljubezni je prav tako priteklo iz Zveličarjevega Srca, 'v katerem so skriti vsi zakladi modrosti in spoznanja' (Kol 2,3). Ta ljubezen je namreč dar Jezusovega Srca in njegovega Duha, ki je Duh Očeta in Sina. Od njega izhaja Cerkev in od njega dobiva moč, da se čudovito širi med vse poganske narode, ki jih je spačilo češčenje malikov, sovraštvo med brati, pokvarjenost nravi in nasilje.
Ta Božja ljubezen je najdragocenejši dar Kristusovega Srca in njegovega Duha; ta je podarila apostolom in mučencem tisto srčnost, s katero okrepljeni so se pogumno borili do smrti, da so oznanjali evangeljsko resnico in jo izpričevali s prelitjem krvi. Ta Božja ljubezen je dala cerkvenim učiteljem najbolj gorečo vnemo za razlago in obrambo katoliške vere. Ta je hranila kreposti pričevalcev in jih spodbujala, da so izvršili koristna in čudovita dela, ki so bila v večni in častni blagor njim in drugim. Ta Božja ljubezen je končno nagnila device, da so se prostovoljno in z veseljem odpovedale čutnim nasladam in se povsem posvetile ljubezni nebeškega Ženina. V slavo tej Božji ljubezni, ki se prekipevajoč iz Srca učlovečene Besede po delovanju Svetega Duha izliva v duše vseh vernih, je Apostol narodov zapel ono zmagoslavno pesem: 'Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar nadloga ali stiska, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? ... Toda v vsem tem zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakšna druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu' (Rim 8,35.37–39). Ta pesem napoveduje zmago Jezusa Kristusa kot glave in zmago udov njegovega skrivnostnega telesa nad vsem, kar bi na kakršen koli način preprečevalo vzpostavitev Božjega kraljestva ljubezni med ljudmi« (št. 41).
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar