Moj oče, rojen leta 1912 v Leščevju, je takole pripovedoval, kako so doma delali cvetnonedeljsko butaro: »Kravji »žegen« smo delali v soboto zvečer v hiši na mizi. Butaro so zlagali oče, otroci – bilo nas je deset – pa smo jim podajali zelenje. Najprej so vzeli tri leskove palice, ki so morale biti hkrati odrezane v istem grmu, da bi se krave na paši vkup držale. Potem so sledile palice drena, jelše, bezga in dobroletovine in pa brin, da smo se otroci lahko zbadali. Na vrhu sta bila žingerle in verh – zelenje, ki smo ga dali jesti živini v hlevu. Bršljan z bunkicami je bil za okras. Če smo imeli oljčno vejico, so jo potem zataknili za okno, da ne bi mravlje silile v hišo. Na vrhu butare so pritrdili križec. Nazadnje so zabili v »žegen« od spodaj še pregelj od pluga. Rekli so mu pravica, ker si s tem dobil pravico, da si se lahko tepel z butaro. Po maši smo zelo hiteli domov, kajti čim prej smo morali dati živini blagoslovljeno zelenje, da živali potem na paši niso bezljale. Blagoslovljen les so spravili na podstrešje. Spomladi so iz palic naredili križce, ki so jih potaknili na njive, da bi bolje rodile. Kadar je poleti treskalo, so kako vejico vrgli na ogenj in tako obvarovali dom pred točo, strelo in požarom. Kjer ni bilo otrok pri hiši, so nesli kravji »žegen« sosedovim, pa so zato o Veliki noči dobili pirhe.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar