Ko je prišel čas za vlivanje betona, je bil brat Celestin ves kakor na trnju. Skrbelo ga je tisoč stvari. Modroval je, koliko železa bi stavili v kamen, kako močen beton naj naredijo. Z drugimi se je o teh rečeh pogovarjal. V pogovoru so bratje skupaj dognali, da je beton še bolj občutljiv, če je bolj močen. Zato se hitreje suši in zato tudi hitreje razpoka. Brat Celestin je naredil vse, kar je bilo mogoče, da bi bil kamen za novo stiskalnico res dobro ulit in seveda, da bi bil res dobre kakovosti. Zavedal se je, da stiskalnice ne delajo za nekaj deset let, temveč za celo stoletje, če ne še za več.
Zgodaj zjutraj so začeli mešati beton. Tla, kjer so mešali, je brat Celestin skrbno očistil, da ne bi bilo v betonu nepotrebnih smeti. Naredili so kup iz gramoza, podoben grobu. Na vrhu so oblikovali jarček. Vanj so nalili vode in začeli dodajati cement. Dva brata sta z vsake strani vse skupaj premetavala z lopatami in mešala. Brat Celestin je skrbno dodajal vodo in cement. Pazil je, da se ni že zmešani beton razlil na strani. Vedno bolj je bila mešanica podobna betonu. Toda brat Celestin je vztrajal, da mora biti zelo skrbno premešano. Ne sme biti grudic in ne mest, kjer bi bilo primešanega premalo cementa. Zmes je postajala vedno bolj voljna in enakomerno gosta. Dodal je še malo vode, da je bilo precej redko. Primešali so še cementa in nato premetavali, da je bratoma, ki sta vrtela lopati, od nosa kapljal pot.
Naposled je bil brat Celestin zadovoljen z mešanico.
»Kútjete fékete, zdaj bo pa dober,« je skoraj zmagoslavno pritrdil. »Sedaj pa hitro dajte vedro vode, da temeljito zmočimo kalup, ki smo ga naredili. Če bo dobro zmočen, se beton ne bo prijel tako trdo na deske.«
Ves kalup so oblili z vodo, da je teklo vsenaokoli. Ko so začeli z vedri prinašati beton v kalup, je šel brat Celestin iskat kladivo. Z njim je tolkel po kalupu na vseh straneh. Tako je upal, da se bo beton čim bolj lepo usedel in ne bo vmes praznih prostorov, kar bi bile pozneje luknje.
Delo je lepo potekalo. Uspešno so ulili kamen za stiskalnico. Tudi brat Celestin je bil zelo zadovoljen.
»Kútjete fékete! Brat Leon, moram vas pohvaliti, zelo dobro ste naredili kalup. Nikjer ni zinil niti za milimeter.«
»Da, saj sem se potrudil, da sem ga skrbno naredil. Delal sem tako natančno, kot bi delal razkošno omaro«.
»Bog vam plačaj. Nastal bo zares lep in uporaben kamen za novo stiskalnico. Kútjete fékete!, daleč naokoli mu ne bo enakega. Toda sedaj še ni vse dokončano. Slišal sem, da je beton treba negovati, preden se strdi.«
Brat Celestin je šel v samostan in se čez nekaj časa vrnil z velikimi krpami starega blaga. Okrog sveže ulitega kamna je naredil zasilna stojala in nanje obesil blago. Kamen je bil od vseh strani obdan z blagom kakor z zavesami. Brat Celestin je trdil, da svež beton ne sme biti na prepihu. Nekateri bratje so se mu nasmihali, a pustili so ga, da je naredil po svoje.
Bil je zelo zaposlen z novo ulitim kamnom. Močil ga je takoj, ko se je posušil. Opazoval ga je z vseh strani, ali ni kje razpokal. Pogosto je pokleknil ob beton in skrbno opazoval, ali ohišje dobro drži. Vse je bilo v najlepšem redu. Zadovoljno si je gladil svojo dolgo brado. Delal je načrte za ponoči, da se beton ne bi prehitro posušil. Nameraval je nekoliko dalj bedeti, da bi ga zmočil, še preden bi legel k počitku. Da ne bo ponoči preveč tekanja, si je zvečer nanosil več veder vode h kamnu.
Vsi so že šli počivat, ko je brat Celestin še hodil okoli novo ulitega kamna. Premišljeval je, kaj bi bilo še treba narediti, da bi bil kamen tudi lep, ko ga bodo vzeli iz lesenega ohišja. Še zadnjič ga je oblil z vodo in počasi odkrevsal v samostan k počitku. Lesena noga je kar rahlo podrsavala. Videlo se je, da je bil zelo utrujen od vsega dela. Toda v sebi je bil zadovoljen, da je bilo vse narejeno tako, da je smel upati na dober izdelek.
Zjutraj je bil pokonci že pred vsemi drugimi. Bratje so še mirno spali do znamenja za vstajanje. Vsak teden je bil dežuren eden od bratov, ki je budil. Šel je od vrat do vrat in trkal. Tisti znotraj se je moral oglasiti. To je bilo znamenje za brata, ki je budil, da se je prebudil. Potem je šel dalje od vrat do vrat. Če je pozneje kateri od menihov zaspal, ni bila krivda tistega, ki je budil, saj se je vsak moral oglasiti.
Že preden je bilo treba k jutranjim molitvam, je brat Celestin ponovno zmočil sveži beton. Pogosto ga je močil še ves drugi dan, potem pa so bili presledki med posameznim oblivanje čedalje večji. Cel teden ga je negoval in skrbel za novi kamen stiskalnice. Pod lupo je naredil že celo poplavo. Tudi na Polževem vrtu se je videlo, da je temeljito močil novi izdelek. Bil je radoveden in mikalo ga je, da bi opaž odstranil, a bal se je, da ne bi kaj pokvaril, če bi bil le preveč radoveden.
Po enem tednu je začel odnašati blago od kamna. Les, na katerem so bile cunje obešene, je zložil nazaj v drvarnico. Počasi se je lotil razdiranja opaža. Previdno je odbijal deščico za deščico. Zelo je pazil, da ne bi poškodoval betona. Ko je bil ves nosilni del opaža odstranjen, se je lotil še bolj notranjih letvic. Z vso previdnostjo je odbil prvo. Oči so mu kar zažarele, ko je prvič videl sveži beton. Bil je gladek in lep. Na ploskvi so se videle sledi lesnih rasti. Z veseljem je odstranjeval deščico za deščico. Vedno bolj je bil zadovoljen. Kamen je bil zelo lepo ulit. Poznali so se samo robovi, kjer letvice niso bile obdelane dovolj natančno. Nastali so pokončni robovi, toda to brata Celestina ni skrbelo. Vedel je, da jih bo previdno drugega za drugim odbil. Vesel je bil, da kamen ni bil nikjer razpokan. Tudi luknje ni bilo nobene.
»Kútjete fékete, lepo nam je uspel. Tak je kot lepo okroglo milo,« je z zadovoljstvom ugotovil.
V mislih je prešteval vse, kar sta mu rodna brata Franc in Jožef naročila. Bilo je vse pripravljeno. Lahko prideta in začneta izdelovati stiskalnico. Tega se je veselil kot otrok nove igrače. Vedel je tudi, da bo veliko dela. Sam kaj težjega ne bo mogel narediti, saj ga je pri težjih delih ovirala lesena noga. A brat Celestin je bil poln življenja. Ni jokal za izgubljeno nogo. Vesel in z vsem pogumom se je lotil vsakega dela. Bil je iznajdljiv in je kljub leseni nogi veliko naredil tako, kot bi imel obe nogi zdravi.
Dnevi so hitro minevali. Brat Celestin je imel veliko dela. Kadar pa je imel kaj prostega časa, je odšel k žagi na južni strani samostana. Tam si je ogledoval in prešteval les, ki je bil pripravljen za stiskalnico. Čedalje bolj je bil zadovoljen, da se bo njegova želja po novi stiskalnici uresničila. Vesel je bil, ker ga je opat Avguštin razumel. Res je bilo veliko dela s spravilom sadja in stiskanje je trajalo cel mesec. Sedaj bo nova stiskalnica, ki bo velika, in spravilo sadja bo bistveno krajše.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar