Sobratje minoriti, ki duhovno spremljajo bolnike v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC), Onkološkem inštitutu (OI) in v Šiški, so me pred kratkim prosili za nadomeščanje. Kar hitro sem bil poklican na kovidni oddelek. Prvič. Ker nisem vedel kam, sem v kapeli UKC počakal medicinsko sestro, ki se tam dobro znajde, saj je to tudi njeno delovno mesto. Hvaležen sem, da je malo zamujala, da sem se lahko nekoliko zbral in si dobro ogledal kapelo. Nadškof Šuštar, ki je ustanovil Bolniško župnijo (1985) in blagoslovil kapelo (1994), jo je imenoval »katedrala trpljenja«. Moj molitveni pogled se je prek tabernaklja ustavil na Križanem – delo Lojzeta Čemažarja (1994) – in napisom nad njim: »Nihče nima večje ljubezni« (Jan 15,13). Obenem sem pomislil na stavek, ki sem ga nekje prebral: »Na križu ga niso držali žeblji, ampak ljubezen.« Za to zbranost pred »vzletom« na kovidni oddelek nisem imel časa na pretek. Z medicinsko sestro sva odhitela na oddelek, prvič na intenzivni oddelek kovidnih bolnikov. Po oblačenju v dokaj čudna oblačila prideva v veliko dvorano. Postelja ob postelji, na njih mnogi bolniki v komi. Nekateri pa so me pogledali z zaupnim pogledom, saj se je videlo ob vsej obleki, da sem duhovnik. Moj blagoslov je kot objem »zaplaval« k vsakemu od njih, ne glede, v kakšnem odnosu je z Bogom, ali ga je morda v tej situaciji celo zapustil. Med mnogimi sem prepoznal tudi duhovnika, dobrega prijatelja, med zaposlenimi pa rojaka iz moravške župnije. Po vsem tem ovinkarjenju, kot so tudi hodniki do teh oddelkov, sva se s sestro ustavila ob bolniku, h kateremu me je prosila žena, ki je tudi zaposlena na tem oddelku. Ko sem začel polglasno molitev ob bolniku srednjih let, je pozvonil telefon pri sestri ob meni. Poklicala je žena bolnika, kjer sva bila. Povabil sem jo, naj po telefonu spremlja obred kesanja, podelitve odveze, bolniškega maziljenja, popolnega odpustka, molitve in blagoslova. Ob koncu je bila tudi sama deležna blagoslova, ki je »objel« tudi požrtvovalno medicinsko osebje. To nepozabno srečanje je bilo kot šola za pogumno obiskovanje kar veliko bolnikov na teh oddelkih, pa še ohrabrujoča zavest, da smem biti »poleg tistega, ki trpi«, kot je zapisal papež Frančišek v letošnji, že 30. poslanici bolnikom ob spominu Lurške Matere Božje.
Miro Šlibar, odgovoren za pastoralo zdravja pri SŠK in lurški kaplan
Ni komentarjev:
Objavite komentar