Bil je človek, ki je imel v vsakem pogledu srečo: z zdravjem, družino, poslom. Samo k maši ni utegnil hoditi. Njegove zelo pobožne sorodnice so mu to večkrat oponesle, pa je odvrnil: »K maši bom hodil, ko bom star in bolan, zdaj nimam časa.« Najbrž je res mislil, da bo prišel čas, ko bo lahko vse to nadomestil. Toda nabirala so se leta in desetletja, on pa je bil še vedno čil, zdrav in poln delavnega elana. Niti pomisliti ni bilo, da bi se na nedeljsko dopoldne odrekel delu. Ko je praznoval devetdeset let, se je hotel še posebej izkazati. Da bi se malo prikupil sorodnicam, jih je povabil, ne samo na kosilo, ampak si je vzel čas in jih popeljal na Brezje. Ko je bilo na vrsti pobiranje pušice, je vsaka izmed žensk poiskala v torbici nekaj drobiža in ga neopazno spustila vanjo. On pa je potegnil na dan petdeset evrov in jih počasi, da so vsi videli, spustil iz rok. Toda tega njegovega dejanja ni pozneje pri kosilu nihče komentiral, pa se je sam pohvalil: »Res da ne hodim k maši, sem pa zato dal petdeset evrov v pušico.« Najbolj jezična sorodnica mu je odvrnila: »Jaz dam samo 5 evrov, ampak vsako nedeljo, kadar je ofer še več. Pa izračunaj, kolikokrat po 5 evrov se nabere v celem letu. Saj se ve, da lažje pride kamela skozi šivankino uho kot bogatin v nebesa.« Umrl je čez kako leto povsem nepričakovano. Bog mu ni naklonil te milosti, da bi bil bolan in nebogljen in bi imel čas za mašo in spoved.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar