V prejšnji številki smo začeli
objavljati sestavke na temo »Takole molim«. Starejši sestavki naj vas
spodbudijo, da napišete svoja sedanja izkustva o molitvi in jih posredujete na
naslov: anton.nadrah@rkc.si . Objavljena bodo v našem glasilu ter bodo
koristila vsem bralcem. Zelo pomembno je, da v molitvi napredujemo. Kakršna je
naša molitev, takšno bo naše življenje, takšna tudi naša večnost.
Čas
čistega veselja
Zame je molitev vsaka misel, beseda ali dejanje, ki je podarjeno Gospodu. To niso le hvalospevi, so tudi žalostinke, so tudi padci, so tudi dvomi in stiske ... To so trenutki, ko se misel greje v Gospodovi bližini; so tudi trenutki, ko misel trka in trka v osamljeni noči.
Moj vsakdan je običajno obdarjen z različnimi srečanji z Gospodom. Ljuba mi je samota in tišina na stezici srca sredi gozda na bližnjem gričku, po kateri me Gospod uči počivati v Božjem Srcu in v stezico srca spreminjati tudi sledove vsakdanjega dela. Ljuba mi je sveta maša, kjer je vedno bogato pogrnjena miza Božje Besede in svete Evharistije, ljuba mi je pesem, s katero smem sooblikovati bogoslužje, ljuba mi je molitev rožnega venca v molitveni skupini pred sv. mašo, ljuba mi je molitev v molitveni skupini v domu starejših. Ljuba mi je zlasti večerna molitev, ki jo moliva skupaj s sinom. Ljubo mi je premišljevanje vsakdanje Božje Besede preko celega dne, ljuba so mi znamenja, po katerih se Božja obljuba izpolnjuje tudi meni. Ljubo mi je vsakdanje delo neprestano podarjati Gospodu, ljubo mi je trpljenje, s katerim Gospod kleše moj napuh, ljubo mi je trpljenje, s katerim se smem združevati s Križano Ljubeznijo. Ljuba mi je Marijina šola njenega popolnega zaupanja v Božjo previdnost. Ljubo mi je zreti v Marijo, premišljevati o tej najponižnejši Gospodovi dekli. Po njej se razodeva vsa lepota človeške duše. Po njej se vračam v Očetov objem.
Ljubi so mi milostljivi trenutki pred Najsvetejšim. To so slovesni trenutki Božjega obiska. Trenutki, ko me Skrivnost spravi na kolena in Oče po Sinu v Svetem Duhu prevzema v dar mojo svobodo – prevzema nad menoj vso oblast.
Molitev ... to ni le blaženi trenutek po svetem obhajilu, ko se vsa združim z ljubljenim Gospodom, to je tudi čas poln bolečin, ko padem zaradi lastnega greha ... a tudi trenutek neizmerne hvaležnosti, ko me Božje Usmiljenje očiščuje v kopeli svete Evharistije in v kopeli svete spovedi. Je tudi čas križevega pota, ko pride preganjanje in krivice. A predvsem je zame molitev čas čistega veselja – neizmernega veselja, ker me je Gospod ustvaril zase in mu smem izrekati svoj zgodi se. Ustvaril me je zase, zato se zame trudi, me išče, me vzgaja, me preoblikuje, me tolaži, me vodi, me nosi, me objema in varuje. Vse stori zame in mi postaja Vse v vsem. Hvala, Oče!
Mojca Kastelic
Ni komentarjev:
Objavite komentar