Pisati o p. Leopoldu Grčarju zahteva svetost. Ker pa mi še veliko manjka, bom skušal na kratko zapisati to, kar sem doživljal ob njem vseh teh 50 let. Za njegovo delo bi moral napisati knjigo o vsem, kar je Bog delal po njem in po Devici Mariji med nami. Bil je moj duhovni spremljevalec, spovednik, novomašni pridigar in romar na številnih romanjih Frančiškove družine z Brezij. Najino prvo srečanje je bilo v Nazarjah, v »Nazareški kapelici«, tamkajšnje župnijske cerkve. Takrat sem začutil njegovo izredno ljubezen do Matere Božje, poglobljeno duhovno evangeljsko življenje. Pretresen pa sem bil, ko nam je nekoč na duhovnih vajah v Nazarjah odkrival misli sv. Bonaventura o Križanem in Zapuščenem Jezusu in Osamljeni Mariji pod križem. Kadar na romanju ni bilo obveznega godu, sem vedno bral odlomek iz evangelija: Mati pod Sinovim križem (Jn 19,25–27). Rad je ponavljal: »Tukaj je vse, kar moraš vedeti za življenje o Mariji. Marija sedem žalosti je spomenik vseh kreposti. Ljubi Osamljeno Marijo, bodi ji zvest, tudi takrat, ko bo najtežje v življenju, ko se bo zdelo, da je vse izgubljeno, ko boš morda poražen, na tleh, od vseh zapuščen, zavržen, osramočen in ponižan. Takrat ponavljaj Jezusu in Mariji in se jima zahvaljuj: »Vidva že vesta, zakaj je to potrebno.« Tukaj pod križem so se zgodile največje stvari z Marijo in z Jezusom.
Pomenljivo je, da je bil p. Leopold rojen na fatimski dan, 13. maja 1939. v Ložah. To ga je vse življenje osrečevalo in spominjalo, da je Marijin otrok – Ves Tvoj. Krščen pa je bil na ime Andrej. Otroška leta ga je zaznamovala ministrantska služba, ki ji je bil zvest vseh osem let. Mama ga je vsako jutro budila ob petih, da je lahko stregel pri maši, ob sedmih pa je bil že na poti v šolo. Nato pa je kot 15-letnik vstopil v frančiškanski red na praznik povišanja Svetega Križa, 14. septembra 1954, v Novem mestu. Domači župnik ga je priporočil z besedami: »Andrej je mirnega značaja, kot ministrant pa je vesten. Najbolj ga veseli cerkvena služba.« Njegova prošnja na dan 1. svetega obhajila, da bi rad postal duhovnik, se mu je uresničila na isti dan, 29. junija 1965, v Mariboru, ko je prejel mašniško posvečenje po rokah škofa dr. Maksimiljana Držečnika. Kmalu po mašniškem posvečenju se je srečal z duhovnostjo Marijinega Dela – Gibanje fokolarov. Nekoč mi je rekel: »Veš, takrat sem šele odkril, kaj pomeni postaviti Boga na prvo mesto – živeti Marijo, biti Marija.« P. Leopold je bil ves Marijin, pred mojo novo sveto mašo sem prejel iz njegovih rok na duhovnih vajah pred podobo Marije Pomagaj karmelski škapulir, ves Marijin. Nepozabne so bile biblične ure na Brezjah, pa moj vstop v Frančiškovo družino na Monte Paolo v Italiji. S p. Stanetom, sedanjim ljubljanskim nadškofom, sta imela v Martjancih, kjer sem bil župnik, ekumenski misijon. Ob njegovem odhodu k nebeškemu Očetu so mnogi poskušali reči v zahvalo Bogu in Mariji, kaj je bil zanje p. Leopold: prijatelj, duhovni oče, spovednik, duhovni voditelj, ponižen redovnik in človek z velikim srcem; bil je svetnik. Nekdo je rekel, da je znal slikati Marijino podobo v srca ljudi.
Neke zimske nedelje sem prišel k njemu na pogovor in k spovedi. Ker sem v mladosti začutil Božji klic in nanj še nisem odgovoril, sem ga vprašal, kaj naj storim? Pogledal me je kot Jezus mladeniča, nato mirno dejal: »Pojdi pred Marijo Pomagaj, ona ti bo dala odgovor.« Tako je tudi bilo. Vstopil sem v bogoslovje, čeprav pri 45-letih. Danes sem srečen duhovnik, Bogu hvaležen po Mariji, da sem v življenju srečal tega svetega redovnika. P. Leopold prosi za nas!
Srečko Fras
Ni komentarjev:
Objavite komentar