Bolezen je za vsakega človeka neprijetna, saj ga pospremi v drugačno stanje. Ko je človek bolan, ne more delati vsega, kar bi delal zdrav. Bolezen lahko poseže v človeka tako globoko, da ga spreminja. Zaradi bolezni lahko postane zagrenjen, črnogled in težak zase ter za vse, ki so okoli njega.
Z boleznijo mora računati pravzaprav vsak človek. Nihče ne more reči, da nikoli ne bo bolan. Čeprav je človeško telo tako čudovito urejeno, lahko pride do napak v delovanju. Do bolezenskega stanja lahko privedejo različni vzroki. Velikokrat ima človek že v rodu nagnjenje h kakšni bolezni. Ta se lahko razvije, ko pride do ugodnih okoliščin zanjo. Začetki bolezni so velikokrat tako zamotani in skriti, da je težko razumeti, kako naj bi človek živel, da bi bolezen preprečil ali omilil.
Že nesreče pri delu ali kje drugje nas naredijo bolne. Za določen čas smo priklenjeni na posteljo in nesposobni za normalno življenje. Zanimivo je opazovati, kako se takšni ljudje obnašajo. Nekateri mirno trpijo in vdano prenašajo bolečine, drugi pa so nepotrpežljivi in sitni, da okoli sebe naredijo pravi pekel. Spet je vse odvisno, kako znamo sprejemati življenje. Lahko nam je vsak trenutek življenja dragocen in ga sprejmemo kot Božji dar, lahko pa nam je koristen samo tisti del življenja, ko lahko služimo in ustvarjamo, vse drugo pa nam je odveč in v izgubo.
Vsak človek je dolžan skrbeti za svoje zdravje. Tako nam je Bog naročil v peti Božji zapovedi: Ne ubijaj! Če se lahkomiselno izpostavljam nevarnosti za svoje življenje ali zdravje, gotovo ravnam proti Božji volji. Bog ne želi, da bi človek trpel ali bil bolan. Zato sem dolžan skrbeti za svoje zdravje. V to Božjo zapoved spada tudi to, da drugega ne spravljam v nesrečo z lahkomiselnim ravnanjem. Tudi na življenje in zdravje svojega bližnjega sem dolžan gledati. Jezus pravi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ta zapoved pomeni, da sem dolžan svojega bližnjega varovati tako, kot varujem svoje lastno telo.
Bolezen in bolečina človeka nekoliko spremeni. Že same bolečine, ki jih trpi, mu lahko zmanjšajo prag potrpežljivosti, zato je treba biti z njim bolj obziren. Tudi Jezus je bil do bolnih posebej pozoren in usmiljen. Do vseh je imel usmiljenje. Ozdravljal je bolnike in jim na ta način pomagal nositi križ bolezni. S takim čudežem jim je odprl Božje kraljestvo. V hvaležnosti so ozdravljenci bolj čutili, da morajo biti Bogu hvaležni za vse, kar so prejeli.
Vsaka bolezen ima za človeka tudi določen pomen. Lahko mu je velika učiteljica. Res bi bil vsak človek rad zdrav in prav je, da si želimo zdravja. Zdravje je Božji dar, ki je neprecenljive vrednosti. To je znamenje Božje ljubezni. Potrebno je biti hvaležen za zdravje in misliti tudi na dni, ko nas le-to zapusti.
V stari zavezi so ljudje mislili, da je zdravje znamenje Božjega blagoslova za pošteno življenje, bolezen pa so pojmovali kot Božjo kazen za storjene grehe, za neke vrste prekletstvo. Menim, da danes ne smemo tako misliti. Zdravje je zares poseben Božji blagoslov, a ni nujno, da so ga deležni samo pravični. Če si pomagamo z Jezusovimi besedami, nam postane jasno: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« Zato zdravje ali bolezen ni znamenje pravičnosti ali nepravičnosti pred Bogom, saj tudi krivičnim Bog daje svoje darove, da bi jih spodbudil k spreobrnjenju. Bog krivičnega ne bo privedel do spreobrnjenja s kaznijo in udarci, ampak z odpuščanjem in ljubeznijo.
Pravično bi bilo, da bi Bog z nami ravnal po pravici, tako kot so mislili ljudje v stari zavezi. To je pomenilo, da mora biti vse dobro poplačano že v tem življenju, prav tako pa mora biti kaznovano tudi vse zlo. Zato so sklepali, da je bolezen kazen za grehe in nezvestobe, ki jih je človek storil naskrivaj. Celo pravičnemu Jobu so prijatelji namigovali, da je bil mogoče skrivaj nepošten. Pomisli vendar, kdo je bil pošten, a je propadel, kje so se pravični izgubili? Kakor sem videl: kateri snujejo zlo in sejejo trpljenje, ga tudi žanjejo. Pred Božjim dihom propadejo, pred sapo njegove jeze izginejo. Ko beremo knjigo do konca, lahko opazimo, da Jobova nesreča ni bila kazen za njegove grehe, ampak so bile v ozadju druge stvari. Zato nikakor ne moremo reči, da je bolezen kazen za greh. Drži prav nasprotno: Bog lahko zaupa bolezen pravičnemu, da bi bil pravičnejši. Bolezen mu zaupa zato, da bi prečistila njegovo dušo in bi izšel še bolj pravičen.
Ljudje v svojih mislih večkrat obsojamo Boga, če dovoli, da zboli pravičen in svet človek. Toda mi gledamo le s človeškimi očmi, ki ne vidijo vsega, kar je dobro za človeka. Bog pa vidi vse, kar se z nami dogaja. Ne gleda samo na človekovo telo, ampak ga bolj skrbi človekova duša. Nam se zato zdi, da se človeku zgodi krivica, če zboli. Pravimo, da bi lahko naredil še veliko dobrega, kar pa ni nujno. Zdrav človek bi se lahko prevzel in zašel na kriva pota ter tako pogubil svoje telo in dušo. Ali ni najhuje, če človek zapravi svojo večnost? To je tisto, česar se je potrebno bati, saj nas sam Jezus svari pred tem: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!«
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar