JEZUS NAS UČI MOLITI (12) Moli in delaj!

Staro benediktinsko geslo Moli in delaj! izraža skladnost med izrečno molitvijo in delom. Bog je na prvem mestu. Če delamo po Božji volji, postane tudi delo molitev. Bog je z nami in mi smo z Bogom pri molitvi in delu. Vse življenje postane molitev. Če se človek obrača na Boga najprej v izrečni molitvi, je Bogu posvečeno tudi vse človekovo delo, ki ga izvršujemo po Božji volji. Če je človek delo postavil na prvo mesto, delo ne korenini več v Bogu in zato ne prinaša tistega blagoslova, ki bi ga lahko in bi ga po Božjem načrtu moralo prinašati. Še slabše je tam, kjer so ljudje s svojim življenjem geslo takole spremenili: »Delaj in delaj!«

Danes pogosto slišimo ugovor: »Imam preveč dela, zato nimam časa za molitev.« Res imamo vsi čez glavo dela, zlasti v našem času, času naglice in nenehnega hlastanja za nečim novim. Prav zato je treba še posebej paziti, da nas delo duhovno ne uniči. Gospod je sicer pohvalil Mártino veliko delavnost, a je dodal: »A le eno je potrebno. Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ga nihče ne bo vzel« (Lk 10,41s). Po Marijinem zgledu je treba od časa do časa sesti h Gospodovim nogam in poslušati njegovo besedo (prim. Lk 10,39).

Sv. Roza Limanska iz 16. stoletja je stalno živela v Gospodovi navzočnosti in v pogovoru z njim. Ročno delo je pri tem ni oviralo. Pogovori z Jezusom Kristusom so bili trajna hrana njenega duhovnega življenja.

Sv. Lazar, menih in slikar iz 9. stoletja, se je na slikanje ikon pripravljal z dolgo molitvijo in svetim branjem. Slikanje je imel za bogočastno opravilo, za katerega se je treba prav tako pripraviti kakor za pisanje duhovnih knjig in pridiganje.

Mnogi svetniki so začeli svojo svetniško pot s tem, da so se umaknili v samoto in se izročili Bogu v neprestani molitvi. Tudi sv. Frančišek Asiški se je po spreobrnjenju ves posvetil molitvi in premišljevanju. Vedno bolj je doživljal osrečujočo Božjo navzočnost. Izbiral je samotne kraje okrog Assisija in premišljeval o Kristusu in življenju po evangeliju. S podobno potjo sta začela sv. Anton Puščavnik in sv. Benedikt.

Da bo med izrečno molitvijo in delom ravnotežje, je treba pri obilnejšem delu še bolj paziti na dobro molitev. Tako bo delo dobilo dušo. Kdor ne more najti časa za molitev, najbrž nima Boga dovolj rad. Od tistega, ki nas ima rad, upravičeno pričakujemo, da nam bo daroval nekoliko svojega časa. Bogu seveda ne posvetimo le del svojega časa, ampak ves čas: čas molitve, čas dela, čas oddiha in spanja. Če bomo del svojega časa posvetili izrečni molitvi, bomo vedno imeli dovolj časa za delo. Delavski duhovnik Favreau je rekel: »Najboljše sredstvo za pridobivanje časa je molitev.«

Delo in vse naše življenje, če sta povezana z izrečno molitvijo, dobita bistveno višjo vrednost. Prihajata iz samega središča, v katerem smo se zbrali.

Sv. Bernard je o premišljevalni molitvi, ki vse ureja, zapisal: »Premišljevanje očiščuje vir, iz katerega priteka, namreč duha. Poleg tega uravnava čustveno življenje, vodi dejanja, popravlja napake, ureja in plemeniti značaj in vse življenje ... V zmedi daje jasnost, odstranjuje notranjo razklanost, vodi duha iz raztresenosti k zbranosti. Premišljevanje vnaprej določa, kaj in kako je treba delati in živeti. Ozira se nazaj, na delo in življenje, da ne ostane v duhu nič nepopravljenega ali popravka potrebnega. V sreči že vnaprej čuti prihajajočo nesrečo. Ko ta pride, njenega udarca skoraj ne občuti.«

Alessandro Pronzato v knjigi Rad bi molil omenja štiri sovražnike naše molitve: hrup, hlastanje za zaslužkom, pomanjkanje časa in naglico. Spremembo na bolje bomo dosegli, ko življenja ne bomo presojali po praktični koristnosti in produktivnosti; torej ne po kvantiteti, marveč po kvaliteti, po ljubezni, ki se ne da ne zmeriti ne stehtati.

p. Anton