Vero večkrat z besedami javno izpovedujemo, na najslovesnejši način pri nedeljski in prazniški sveti maši ter pri obnovitvi krstnih obljub. S tem se na poseben način povežemo s presveto Trojico in s Cerkvijo. Ko v posvetitveni molitvi rečemo: »Verujem vse, kar nam je Bog razodel,« se oklenemo vseh razodetih resnic, tudi tistih, katere sploh ne poznamo. Bogu izkazujemo popolno pokorščino razuma in volje. Vero izpovedujemo na najpopolnejši način tako, da po njej živimo.
Za vero in za življenje po njej je potrebna Božja pomoč, Božja milost. »Nikoli ne bomo prav in zares verovali, če Bog ne nagne našega srca,« je zapisal Blaise Pascal.
V zadnjih stoletjih se vera vedno bolj umika iz javnega življenja. Kdor hoče v takšnem svetu ostati veren in po veri živeti, se mora za Boga ponovno in ponovno zavestno odločati ter plavati proti toku. Danes je zelo potrebna prebujena osebna vera, ki deluje po ljubezni. Pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu gre prav za takšno vero in takšno ljubezen.
V prvem prikazanju leta 1916 v Fatimi je angel miru naučil tri pastirčke posebno molitev, v kateri se na prvem mestu omenja vera: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nad vse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo.«
Kdor je globoko veren, je vera korenina in temelj vsega njegovega življenja. Veren ni mogoče biti samo tisto uro, ko greš v nedeljo k mašni daritvi ali ko poklekneš k molitvi. Sv. Edita Stein je zapisala: »Kdor ima resnično živo vero, so mu verski nauki in velika Božja dela vsebina življenja, pred katero se vse drugo umakne v ozadje.« »Čim trdneje kdo stoji v veri, tem bolj postane njegovo življenje prešinjeno in oblikovano z vero prav do skrajnih posledic, tem več sadov ljubezni postane vidnih na njem.«
Velika ovira za vero je grešno življenje. Sv. Janez Vianney je učil: »Greh zatemni vero v dušah, kakor goste megle zatemnijo sonce našim očem: dobro vidimo, da je dan, ne moremo pa razločiti sonca.«
»Zakaj primanjkuje vere?« se je spraševala mati Terezija. »Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta.« »Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje. Zato 'način življenja' ni nič drugega kakor sad vere. Vero je treba udejanjati v ljubezni, da bo živela. In če hoče biti ljubezen resnična in živa – da bo udejanjena Božja ljubezen – mora biti služenje.«
Sv. Favstina Kowalska je v svoj Dnevnik zapisala: »Goreče prosim Gospoda, da bi blagovolil okrepiti mojo vero, da se ne bi ravnala v sivi vsakdanjosti po človeških razpoloženjih, marveč po Duhu. O kako človeka vse vleče k zemlji, le živa vera ga vzdržuje v višjih območjih, a samoljubju določa njemu pripadajoče mesto – čisto zadnje.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar