DOMAČA ZDRAVILA Islandski lišaj (Cetraria islandica L.)

V skandinavskih državah in Rusiji so ob pomanjkanju hrane islandski lišaj dodajali moki za peko kruha in slaščic. Sluzi v rastlini imajo sicer manjšo hranilno vrednost od škroba, ki je v žitu. Grenke lišajske kisline so pred uporabo sprali, da niso motile okusa pripravljene hrane.

Islandski lišaj raste v severni Evropi in Aziji, po gozdovih, na travnatih pobočjih, pri nas pa v višjih legah, npr. na Pohorju. Je 10 cm visoka steljčnica iz družine parmelijevk (Parmeliaceae). Listom podobne tvorbe so po robovih zavihane, na zgornji strani olivno zelene ali rjave barve. Nabiramo steljko islandskega lišaja (Lichen islandicus), in sicer od maja do septembra ob suhem vremenu. Sušimo ga v senci na prepihu in hranimo v dobro zaprtih posodah.

Posušena steljka islandskega lišaja je šibkega, značilnega vonja in sluznatega, grenkega okusa. Vsebuje sluzi (lihenin in izolihenin in druge spojine), ki so polisharidi in v vodi nabreknejo. Zelo so učinkovite pri suhem kašlju. Vsebuje še druge polisaharide, npr. galaktomanan, ki spodbudi delovanje imunskega sistema. Grenak okus steljki dajejo lišajske kisline: fumaroprotocetrarna kislina, protolihesterinska kislina in usninska kislina.

Čaj iz islandskega lišaja ima več delovanj. Protolihesterinska kislina zavira rast po Gramu pozitivnih bakterij ter deluje protivnetno, saj zavira delovanje encima 5-lipoksigenaze, ki sodeluje pri sintezi levkotrienov. Prepreči tudi razmnoževanje bakterije Helicobacterpylori v želodcu. Usninska kislina od vseh lišajskih kislin najbolj zavira rast bakterij. Sluzi v steljki delujejo tako, da v tankem sloju prekrijejo sluznico zgornjih dihalnih poti, jo s tem zaščitijo pred draženjem in ublažijo suh dražeč kašelj. Sluzi umirjajo vneto ustno in žrelno sluznico. Zaradi tega in drugih učinkov islandski lišaj dodajamo v čajne mešanice za zdravljenje respiratornih okužb.

V ljudski medicini islandski lišaj spodbuja izločanje mleka pri doječih materah, normalizira izločanje žolča in odpravlja prebavne motnje (zaradi vsebnosti grenkih lišajskih kislin), blaži vnetja prebavil (zaradi sluzi), uravnava izločanje želodčne kisline: premočno izločanje zmanjša, premajhno pa zveča. Islandski lišaj vsebuje še vitamin B12, zato ga uporabljamo za zdravljenje anemij.

Preveliki odmerki in dolgotrajno jemanje lahko povzročijo razdraženost želodca in črevesja ter motnje v delovanju jeter. To je tudi vzrok, da islandski lišaj dodajamo v čajne mešanice in ga ne uživamo samostojno.

 

Čajni mešanici patra Simona Ašiča, ki vsebujeta islandski lišaj

 

(02) PRSNI ČAJ

35% list ozkolistnega trpotca (Plantaginis folium)

25% korenina trobentice (Primulae radix)

10% cvet lučnika (Verbasci flos)

10% cvet črnega bezga (Sambuci flos)

5% steljka islandskega lišaja (Cetrariae islandicae herba)

15% rastlina materine dušice (Thymi serpylli herba)

 

(22) MAMICA ČAJ

20% list melise (Melissaefolium)

20% rastlina sporiša (Verbenaefolium)

20% cvet prave kamilice (Chamomillae flos)

10% islandski lišaj (Cetrariaislandica)

10% plod komarčka (Foeniculifructus)

10% plod kumine (Carvifructus)

20% list regrata (Taraxacifolium

Barbara Kozan, mag. farm.