Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bi ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6).
Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega…
Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom.
Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (št. 20,4).
Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (št. 20,6).
Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti (št. 20,7).
Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar