Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 27. september 2020

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (17)

Šli smo skozi velik hodnik ob strani stavbe. Z ene strani so bila okna. Vse je bilo pisano okrašeno z raznimi freskami in ornamenti. Bilo je toliko skoraj enakih obokov, da se ti je zdelo, da seže tvoj pogled prav v neskončnost. Tudi v tem hodniku je bila gneča. Da so bili zastoji še večji, so pripomogle stojnice, na katerih so prodajali razne brošure, knjige, monografije in razglednice iz Ermitaža. Mnogi so se tam ustavili in nakupovali.

Sledila je še ena soba, ki je imela na strehi steklena okna. Tudi ta je bila vsa napolnjena z različnimi umetninami. Veliko jih je bilo z nabožnimi motivi. Vmes je bila lepa slika na platno, ki je predstavljala svetega Boštjana. Ves je bil prestreljen s puščicami. Na drugi so bile žene, ki so zarana prišle h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo. Angel v bleščeči obleki pa jim je pokazal prazen grob. Tam je bila tudi čudovita upodobitev križanja svetega Petra. Ker se je počutil nevrednega, da bi bil križan tako kot Jezus, so ga z glavo obrnili navzdol.

V naslednji sobi je bilo veliko kipov. Bili so tako lepo izdelani, da se je zdelo, kakor da so živi. Kmalu nato smo prišli do velikega prostora s stopnicami. Bile so slovesne in so vodile iz pritličja. Okoli stopnišča so bili veliki stebri. Med njimi pa spet male kamnite mizice z intarzijami. Na eni je bilo moč videti šmarnice. Tudi te so bile vrhunsko izdelane. Male čašice so bile tako imenitno izdelane, da si res mislil, da so jih zalili v neko tekočino in pustili, da se je vse skupaj posušilo. Prav dobro je bila vidna tretja razsežnost, kot da bi segali mali zvončki v notranjost kamna. Ob njih so bile upodobljene še modre spominčice, ki so skupaj s šmarnicami sestavljale čudovit šopek. Na vogalu pa je bil postavljen še kip dobrega Pastirja. Bil je tako lepo osvetljen, da sem ga kar večkrat fotografiral. Potrudil sem se za tak pogled, ki ni imel motečega ozadja.

Končno smo prišli do velike sobane kjer so bila razstavljena dela španskih mojstrov. Najbolj mi je sedla v spomin prekrasna slika Marije Vnebovzete. Naslikal jo je Murillo. Morda mi je zato bila domača, ker smo podobno Marijino sliko vsak dan srečevali pri sveti maši v konkatedrali poleg semenišča.

Marija je predstavljena zelo mlada. Njen obraz je sijoč in prijazen. Pogled ima uprt v nebo, angeli pa jo spremljajo, ko se dviga v nebo. Oblečena v belo tuniko in ogrnjena z modrim plaščem. Ker je bilo malo več svetlobe, sem se potrudil, da sem naredil več fotografij te čudovite slike. Na njej ni bilo odbojev, pa še ravno prav visoko je bila obešena, da niso šle linije preveč skupaj v zgornjem delu slike.

Nevska smer nas je privedla v sobano, kjer so bila razstavljena dela znanega slikarja Rembrandta. Bilo jih je kar nekaj. Dobro so bile zaščitene z pleksi steklom preko vsakega platna. Zato je bilo skoraj nemogoče narediti dobro fotografijo. Na večini fotografij bi bil močan odboj in videl bi se tisti, ki je fotografiral. Kakor v ogledalu.

Radovedno sem iskal, kje bom našel znamenitega Izgubljenega sina. Ni ga bilo. Mislil sem že, da sem ga zgrešil. Niti osnovnega pojma nisem imel, kako velika naj bi bila ta slika. Motiv mi je bil znan, saj sem ga že pogosto videl. Slika je seveda zelo dragocena. Slikar je bil pravi mistik, da je naredil tako vrhunske umetnine.

Pri izhodu iz te Rembrandtove sobane je bila velika gneča. Mislil sem si, da bi tam morala biti omenjena slika. Res se je prikazala, ko sem prišel izza vogala. V dvorani so namreč naredili male zidce, da so pridobili več prostora za obešanje slik. Tako so nastale male sobice. V vsaki je bilo nekaj slik. Značilno za tega slikarja je, da je znal tako lepo naslikati svetle in temne dele slike. Na ta način je poudaril tisto, kar je najbolj pomembno. To se posebej lepo vidi na sliki, ki prikazuje snemanje s križa. Človek lahko takoj opazi, da je Jezusovo truplo, ki ga snemajo, najbolj osvetljeno. Vse drugo je nekoliko temnejše. Hitro lahko razumeš, da so snemali s križa Jezusa, ki je luč sveta. Čeprav je bilo njegovo telo mrtvo, je bilo še vedno luč sveta. In še nekaj sporoča slikar: Jezusovo mrtvo telo je že sijalo v svetlobi vstajenjskega jutra. Kako bi mogel Jezus ugasniti, ko pa je neminljiva luč sveta. Iz njega sijejo nebesa. On ne more ostati v temi, ker je edini vir prave luči.

Pri Izgubljenem sinu se je kar trlo ljudi. Zgleda, da je ta slika najbolj znana. Vsak si jo je hotel ogledati. Vsak se je hotel ob njej slikati. Bilo je polno Kitajcev, ki so hoteli narediti vsak svoj »selfi« ob sliki. S tistimi podaljški za fotoaparat so se prerivali, in slikali kot po tekočem traku.

Stal sem ob strani in čakal, da pridem na vrsto še jaz. Pa ne za »selfi« marveč za dobro fotografijo. Ogledoval sem sliko in čedalje bolj spoznaval, da je uporabno fotografijo zelo težko ali celo nemogoče narediti. Bila je tako obupno slabo razsvetljena, da mi je bilo kar hudo. Od zgoraj sta sijala vanjo dva mala žarometa. Risala sta vsak svoj sij na sliko, da se je svetila. Ker sta sijala v topli barvi, je bilo vse na sliki popačeno. Barve so bile drugačne kot so v resnici. Od strani pa je skozi okno padala hladna svetloba in risala še nov odblesk ob robu.

Skupina Kitajcev se je pomaknila naprej v naslednji prostor. Tako je bilo ob sliki nekaj trenutkov skoraj prazno. Pomikal sem se naprej in nazaj, ter iskal pravo mesto za fotografiranje. Težko ga je bilo najti. Nova težava je bila velikost slike. Ker je bila obešena precej visoko, so bile na fotografiji vse linije popačene. Zgoraj je napravilo sliko veliko ožjo in spodaj širšo. To se sicer da nekoliko popraviti, a dobro ni nikoli, če je popačenje preveliko.

Fotoaparat je pridno ropotal. Naredil sem veliko slik. Upal sem, da bo vsaj kakšna za silo uporabna. Potem sem malo obstal in gledal na sliko. Res je umetnina. Ni sicer fotografsko natančno izdelana. Človek bi mislil, da je bil slikar malo površen. Toda to je bil njegov stil.

Bral sem, da je bil Rembrandt v času, ko je ustvarjal, zelo reven. Komaj je imel za barve. Slike mu niso plačevali ali pa zelo slabo. Živel in ustvarjal je v veliki revščini. Toda njegova notranjost je bila bogata. Bil je velik človek. Vse, kar je naslikal, je zraslo iz velike ljubezni do Boga. Veliko je bral Sveto pismo in ga premišljeval. Mirno bi lahko rekel, da je bil mistik in kontemplativec. Njegove slike so v barvah naslikana izpoved njegove globoke vere. Mislim, da je prav njegova vernost in ustvarjanje iz vere glavna vrednost njegovih slik. Te slike imajo dodano vrednost. Zrasle so iz globokega razmisleka in molitve. Njegovo slikanje je bil način izražanja njegovega odnosa do Boga. To, kar je v sebi čutil, je prenesel na platno. Zato je vsaka njegova nabožna slika neke vrste pridiga tistim, ki slike občudujejo. Vprašanje pa je, ali so vsi sposobni razumeti duhovno globino njegovih del. Zaradi duhovnega sporočila so njegove slike tako dragocene, drage in izpovedne.

Kot sem že omenil, je to razumel duhovnik Henri Nuewen. Sedel je ob sliki, jo motril in ob njej premišljeval. To sem si želel tudi jaz, a je bilo v danih razmerah nemogoče. Potrebno bi bilo veliko časa, pa sam bi moral biti. Slika bi mi morala spregovoriti v tišini.

Kljub temu sem vsaj malo začutil Očetovo ljubezen, ko sprejme izgubljenega sina in ga objame. Najbolj svetel del na sliki je Očetovo obličje. To pove mnogo! Očetovo obličje je tista luč, ki nam sije vedno. Morali bi jo iskati in živeti v siju svetlobe, ki izhaja iz Očetovega obličja. Vse druge luči so tema. Ne morejo nam svetiti in ne nas voditi v pravo smer. Sij Očetovega obličja bi moral biti za nas tako privlačen, da bi za vsako ceno želeli bivati v njenovi svetlobi.

Na misel mi prihajajo nočni metulji. Če prižgeš luč, se kmalu okoli luči nabere veliko nočnih lepotcev, ki so prihiteli k luči. Sij Očetovega obličja bi moral nas ljudi tako privlačiti, kot navadna luč privlači metulje. Toda še bolj. Sij Očetovega obličja je svetloba, ki nam daje življenje. Ni samo neka luč, marveč svetloba, ki je za kristjana življenjskega pomena. To misel je zelo poudarjal sveti papež Janez Pavel drugi. Klical je ljudi, da bi premišljevali poveličano Jezusovo obličje. Toda kdor vidi Sina vidi tudi Očeta. Oče in Sin sta eno.

Tudi sinova glava je lepo osvetljena. Kakor da bi očetov obraz osvetljeval tudi sinovega. Tu se spet kaže slikarjeva globoka vera. Ne samo da moramo hiteti k siju Očetovega obličja, če hočemo svetiti, moramo biti ožarjeni od svetlobe z Očetovega obličja. To pomeni, če želimo v življenju uspeti, če želimo, da nas opazijo, moramo biti osvetljeni s sijem, ki izhaja iz Očetovega obličja. Če tega sija ni v kristjanovem življenju, je enostavno neviden. Ni pričevalen in ne opazijo ga.

Ali ni to nekaj za današnji čas? Vsak želi biti opažen in viden. Pravijo, da če nisi na internetu viden, te ni, ne obstajaš. Zato si ljudje tega časa tako zelo prizadevajo, da bi bili opaženi, da bi jih ljudje videli in se o njih pogovarjali. To je človekovo teženje, da bi bil opažen. Toda pomembno je, kako biti opažen, kako biti viden?

p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar