Rojčeva češnja

Našo dolino objemata dva potoka: Veliki in Mali breg. Med njima je slab kilometer razlike. Čez manjšega že od nekdaj vodi mostič, do mostu čez Veliki breg pa je precej daleč. Zato smo raje uporabljali bližnjico. Tu je bila še v času mojega otroštva položena le brv, ki se je grozeče gugala, če smo stopili nanjo. Danes se med obema potokoma razprostira širno polje koruze, pšenice ali oljne repice, nekdaj pa je bilo razdeljeno med številne kmete in vsak kos se je imenoval drugače, največkrat po lastniku. Tam, kjer je kolovoz malce zavil, se je reklo pri Rojčevi češnji.(To vemo samo še trije v vasi). Rojčeva češnja je bila edino drevo na vsem širnem polju. Rasla je tik ob poti. Poleti so se ljudje, ki so delali v bližini, med malico lahko zatekli v njeno senco, spomladi pa so jim teknili tudi njeni plodovi. Toda kako, da je češnja sploh zrasla na Rojčevi njivi?

Nekoč je hodila Devica Marija z Jezuščkom po svetu. Jezušček je bil še zelo majhen in ni mogel delati velikih korakov. Bil je žejen in mati ga ni mogla utolažiti, da bosta kmalu prišla do vode. Pa se je zasmilil njegovemu angelu varuhu. Ravno tedaj so na Primskovem zorele češnje. Poletel je tja in nabral polno prgišče zrelih sadežev. Z njimi se je Jezušček odžejal. Koščice so ostale na tleh in iz ene je pognala češnja.

Kot otrok sem bila pogosto žejna ravno takrat, ko ni bilo mogoče priti do vode. Babica me je tolažila z besedami: «Spomni se vernih duš v vicah, kako so šele one žejne.« Pa ni pomagalo. Povedala Marija Škufca, r. 1887, Malo Črnelo

zapisala Valerija Ravbar