Cerkveni učitelj sv. Ambrož nas spodbuja: »Uči se moliti za vse ljudi, to je za vse telo, za vse ude svoje matere. V tem je znamenje vzajemne ljubezni. Če prosiš le zase, moliš le za svoje koristi. In če vsakdo moli le zase, je milost uslišanja le v sorazmerju do več ali manj vrednega posameznika. Če pa posamezniki molijo za vse druge, tedaj vsi molijo za vsakega in korist je večja.«
Molitev za naše brate in sestre je velik dar, s katerim jih obdarujemo. Jezus je molil za vse človeštvo. Že pred njim so duhovni voditelji starozaveznega Božjega ljudstva pogosto molili za svoje ljudstvo. V Cerkvi je polno molitev, v katerih se obračamo na Boga za potrebe vseh ljudi. Velik pomen imajo kontemplativni redovniki in redovnice, ki živijo bolj skrito življenje ter za Cerkev in svet veliko molijo. Ker so blizu Kristusu v molitvi, so mu blizu tudi sredi trpečega človeštva.
Odlična oblika izkazovanja medsebojne ljubezni je molitev drug za drugega. Pri njej pride lepo do izraza občestvo svetih. Molitev doseže žive in pokojne. Mi molimo zanje, oni molijo za nas. Tako je molitev v službi medsebojne ljubezni.
Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe lepo pravi: »Če molimo drug za drugega, odkrijemo, da smo v globini povezani z vsemi ljudmi. Spoznamo, da je vse temno, kar vidimo v bližnjem, tudi v nas; izgine težnja, da bi krivdo valili na druge. Tudi mi smo krivi, da je bližnji tak, kakršen je ... Kdor poskuša gledati bližnjega v Božji luči, kot človeka, ki ga Bog ljubi, preneha projicirati nanj svoje napake in slabosti. Molitev za druge je res učinkovito sredstvo, da s tem prenehamo in da resnično spoznamo svojo notranjost. Vodi nas tudi k boljšemu spoznavanju in razumevanju drugih ljudi, ne da bi jih obsojali.«
Naša molitev koristi našim bratom in sestram tudi zato, ker nam samim pomaga, da jim z večjo zavzetostjo služimo. Če molimo na pravi način, ne rastemo le v ljubezni do Boga, ampak tudi v ljubezni do bližnjega. Zato molitev ni v prvi vrsti iskanje lastne sreče in še manj trenutnega ugodja. Čim bolj bo naša molitev nesebična, tem bolj bo tudi nas same osrečevala. Kdor za človeštvo v molitvi dviga roke k Bogu, je največji dobrotnik človeštva.
Kako povezanost z Bogom odpira srce in roke za bližnjega, kaže izpoved nekega redovnika: »Takrat, ko sem sam s svojim Bogom, ko sem prazen sebe, sem sposoben sprejeti drugačnost drugega, njegovo nepopolnost, njegove slabosti. Sposoben sem se tudi resnično veseliti z njim njegovih uspehov. Še več. Takrat sem sposoben zanj moliti in moje bičanje njegovih napak in slabosti ter puhlo besedičenje more zamenjati dobrohotna beseda, ki je podprta z molitvijo.«
Inženir pripoveduje: »Ali sem ob molitvi in po njej tudi boljši človek, boljši do sebe in drugih? Čeprav sam sebe težko sodim, bi si upal reči, da je tako. Ne vedno, a vendar. Velikokrat se zgodi, da molim za tega ali onega. Razume se, da mu ob tem želim vse dobro. In ko to želim, sem tudi notranje pripravljen kaj storiti. Ne samo zaradi dolžnosti, preprosto zato, ker sem za dejanje notranje pripravljen, ker me je k temu priklicala žlahtna misel molitve ...
Ko sem bil fantič v puberteti, sredi zadnje vojne, sem že videl in spoznaval, da so ljudje, ki molijo in se trudijo za resno molitev, boljši, žlahtnejši, manj podvrženi surovosti.«
Neka žena in mati izpoveduje: »Brez molitve ne bi bila to, kar sem, moj mož to, kar je, moji otroci to, kar so! Pa ne mislim s tem le na svojo in našo molitev, temveč tudi na molitev vseh, ki molijo zame in za našo družino. Nikoli jim ne bom zadosti hvaležna.«
Molitev nas usposablja, da lažje prenašamo različne krivice. Sv. Dorotej pravi: »Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren.«
Redovnica piše: »Počasi sem odkrila vrednost molitve za tiste, ki mi nasprotujejo ali mi delajo krivico, ki so mi zoprni. Lažje jim odpuščam, lažje sem iskrena do njih. Molim pa tudi za tiste, ki trpijo zaradi mene, zaradi moje nepozornosti, premajhne ljubezni.«
Vemo, da je vera brez del mrtva. Vero in molitev kot hčerko vere morajo zato spremljati dobra dela. Prava molitev vodi k dejavnosti. Zato je še kako pomembno, kar pravi Pronzato v knjigi Rad bi molil: »Če si molil za mir, trudi se, da boš okrog sebe ustvarjal mir, slogo in vzajemnost. Če si molil 'pridi k nam tvoje kraljestvo,' zavihaj si pogumno rokave in začni graditi to kraljestvo. Če si molil za pravico, moraš postati pravičen. Če si molil za trpeče, ne pozabi, da te čakajo ... Kdor tvega, da gre molit v cerkev, mora priti ven spremenjen, drugačen, z eno besedo, spreobrnjen.« Bernanos je zapisal: »Čudovito je to, kako se moje mišljenje spreminja, kadar molim.«
Za dobro molitev je potrebno, da odpustimo vsem ljudem. Če je naš odnos do človeškega »ti« neurejen, ne bo mogel biti v redu z Božjim »Ti«. Z odpuščanjem uresničujemo, kar zagotavljamo v očenašu: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Prav je, da posnemamo Jezusa, ki je na križu molil za svoje sovražnike: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).
Jezusovo naročilo, da se je treba pred daritvijo spraviti s sprtim bratom, velja tudi za molitev: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23s).
Sv. Nil (u. ok. 430) pravi: »Vse, kar v sovraštvu narediš bratu, ki te je žalil, bo med molitvijo vstalo v tvojem srcu.«
Dobra molitev ni združljiva z grehi jezika. Sv. Jakob piše v svojem pismu: »Poglejte, kako majhen ogenj, pa takšen gozd zažge. Tudi jezik je ogenj, svet krivice. Jezik je tisti ud med našimi udi, ki kvari vsega človeka in razvnema kolo življenja, njega pa podžiga pekel. Vse vrste živali, naj letajo po zraku, lazijo po zemlji ali plavajo v vodi, se dajo ukrotiti in človek jih tudi ukroti, le jezika nihče ne more ukrotiti; neugnano zlo je in poln smrtonosnega strupa. Z njim hvalimo Gospoda in Očeta, in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobi. Iz istih ust prihajata hvala in kletev. Moji bratje, tako ne sme biti!« (Jak 3,5–10).
»Če kdo misli, da je pobožen, pa ne brzda svojega jezika, sam sebe vara; pobožnost takega človeka je prazna« (Jak 1,26).
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar