Leta 1933 je župnik Josip Lavtižar( 1851-1943) iz Kranjske Gore izdal šmarnice pod naslovom Marijina božja pota v Evropi. Opisal je 31 krajev, za vsak dan v maju enega. Pravi, da ni obiskal samo treh od njih. Prepotoval je veliko sveta. Romanske dežele je obiskal že leta 1900, torej precej pred fatimskimi dogodki. Zato menim, da je Fatima eno od teh treh romarskih središč, kjer ni bil. Takole piše: «Dolga bo današnja pot, toda ne ustrašimo se je, saj nas bo pripeljala k blaženi Devici Mariji. Daleč, daleč od nas je portugalska dežela. Potovati moramo skozi laške, francoske in španske pokrajine prav tja do Atlanškega morja, ki loči Evropo od Amerike.« Glede datumov in števila Marijinih prikazanj se mu je zapisalo kar nekaj netočnosti. Toda vse drugo opisuje mnogo bolje od nekaterih piscev, ki so zagotovo bili tam.
»Fatima je revna vas, ki je ne najdeš na nobenem zemljevidu. Sameva severno od glavnega portugalskega mesta Lisabona. Skoro neverjetno je, koliko romarjev prihaja dandanes v ta kraj. Kdor gre v Fatimo, ne gre za razvedrilo, temveč za pokoro. Na planoto, ki se vzpenja 500 metrov nad ravnino, držita dve cesti: ena od vzhoda, tri ure dolga, in ena od zapada, pet ur dolga. Po teh dveh cestah se pomikajo sto tisoči peš ali na raznih vozilih. Dolga je ta pot in združena z žrtvami. Povsod pa vidimo vdanost, zaupanje in vztrajnost. Cesta je polna klancev, da odletavajo vozovi sem in tja. V začetku pota so njive in vinogradi, ko pa pridemo više, je okolica kamenita in gola. Sveti kraj, obdan z zidom, je četverooglat, 330 metrov dolg in 270 metrov širok. Tega prostora ne sme nihče drugi prestopiti kakor sami romarji. Vozovom, prodajalcem in prosjakom je določen prostor zunaj zidovja. Tisti hrast, na katerem se je Marija prikazovala, so božjepotniki popolnoma razsekali in razrezali ter odnesli koščke lesa kot spomin na svoje domove. Ostal je samo štor drevesa.«
Ko je župnik Josip Lavtižar to pisal, so že začeli graditi fatimsko baziliko, imenovano »v portugalskem jeziku Nossa Senhora de Rosario de Fatima ali po slovensko Naša gospa rožinvenska v Fatimi«. Navedel je natančne mere cerkve in pristavil, da gradnja ne bo še kmalu končana. Nazadnje je vzkliknil v imenu vseh istih, ki so v ponedeljek 22.maja 1933 poslušali šmarnice po slovenskih cerkvah: «Preslavna Devica! Tudi mi hodimo radi po božjih potih, na tako dolgo pot pa ne moremo iti za tabo. Zato te pozdravljamo od daleč in združujemo svoje prošnje s prošnjami tistih, ki klečijo pred tvojo podobo v Fatimi. Saj smo vsi tvoji otroci, ti pa si mati nas vseh, o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija! Amen.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar