Dokler živimo, je čas za rešitev.

Vsaka duša more, čeprav je obremenjena z grehi, omrežena z napakami, ujeta v veseljačenje, zasužnjena v izgnanstvu, v ječi telesa […] priklenjena na svoje ude in prikovana na skrbi, raztresena zaradi opravil in pritisnjena od strahov, potrta od bolečin in tavajoča iz zmote v zmoto, stiskana od morečih bojazni in nemira od sumničenj ter slednjič, kakor pravi prerok, tujka v sovražni deželi, omadeževana s trupli in prišteta med tiste, ki so v peklu; vsaka duša, pravim, ki je tako zavržena in obupana, more najti sama v sebi razlog ne le, da upa v odpuščanje in usmiljenje, temveč tudi lahko hrepeni po združenju z Besedo, se ne straši z Bogom skleniti prijateljske zaveze in se ne boji niti sladkega jarma ljubezni s Kraljem angelov. Zakaj ne bi brez bojazni vse to pričakovala od njega?