Večina Svetemu Duhu posvečenih cerkva stoji na samotnih krajih, kjer so nekoč v preteklosti prebivali poganski duhovi, pa so se morali umakniti Svetemu Duhu. Tudi naš Sv. Duh na Polževem je dokaj samoten, včasih je bil pa še bolj. Cerkvica stoji na zemlji, ki sodi pod krško župnijo, obe lipi pred njenim vhodom pa sta na višenjskih tleh.
Binkošti so bile za kmeta pomemben praznik. Po nekaterih vaseh
je vaški mežnar na binkoštno soboto že popoldne ob štirih podil ženske z njiv.
Za Binkošti so se vedno oskrbeli z blagoslovljeno vodo. Z njo so na binkoštni
večer hodili gospodarji ali gospodinje na polje in blagoslavljali vsak svoje
njive. Nekateri so v zemljo zatikali križce narejene iz lesa cvetnonedeljske
butare. Tudi molili so. Binkoštno vodo so prihranili še za poletje. Z njo so
škropili, kadar se je bližala huda ura. Hkrati so zažgali nekaj vejic iz
cvetnonedeljske butare.
Gospodinje v Kriški vasi so skuhale za Binkošti kos suhega
svinjskega mesa imenovanega zajec, v dolini pod Višnjo Goro pa žolico iz
zadnjih kosov suhega mesa, ki so bili še pri hiši. Manjkati tudi ni smel
svinjski jezik, kajti Sveti Duh se je apostolom prikazal v obliki gorečih
plamenčkov, podobnih jezikom. O Binkoštih so bile tudi birme, saj so birmanci
deležni posebnih darov Svetega Duha. Za obiskovalce, sorodnike, tudi za botre,
če je bil kakšen birmanec v družini, so spekle veliko orehovo potico in mnogo drobnega
peciva. Nekdaj so dobili naši birmanci darila po žegnu. Kdor je žegen zamudil,
je to pomenilo slabo za njegovo pamet. Dobili so veliko, rdeče pisano moško
ruto, v njej pa zavezanih mnogo reči - odvisno kako premožen je bil boter:
orglice, lect, nožič, molek, mašno knjižico, morda celo uro ali srebrn tolar za
5 kron. Deklicam je bilo najbolj všeč, če so jih botre lepo oblekle.
Botre so domači zelo spoštovali. Ti so se tudi pozneje spomnili
svojega birmanca s kakim darilom, pa tudi molili so zanj in ga pomagali
vzgajati.
Povedala Mihaela Jarc iz Višnje
Gore, r.l. 1916.
Ni komentarjev:
Objavite komentar