Z duhovniki v Sankt Peterburgu (16)

V drugem delo sobane je bila velika pozlačena vitrina. V njen je bila neka skulptura, ki je sprva nisem razumel. Velik zlat pav je čepel na pozlačenem deblu. Spodaj je rastla gobica, ki je imela na klobuku številko. Na deblu je sedela še sova, prav tako vsa iz zlata. Vse je sijalo v razkošju. Okoli vitrine je bila nepopisna gneča. Zdelo se mi je, da mora biti to nekaj več kot samo pav, goba in sova v vitrini. Začel sem se tlačiti naokoli. Na eni strani sem videl nekaj fotografij, na katerih je imel pav razprta krila. Bil je videti imeniten. Peresa so bila tako skrbno izdelana iz zlatih ploščic, da si lahko strmel z odprtimi usti. Toda še bolj imenitno je bilo, da so se ta peresa premikala.

Ugotovil sem, da je bila to ena sama razkošna ura. Na klobuku od gobe je bilo okence in tista številka, ki se je v okencu prikazala, je označevala, koliko je ura. Iz slik sem ugotovil, da ta ura še vedno deluje. Na gobi se vidi koliko je ura. Ko je polna ura, se pavu razpnejo peruti, ki so tako narejene, da se zlata peresa v obliki ploščic razprejo.

Tako me je prevzelo, da bi kar čakal, da bo polna ura. Rad bi videl, in seveda slikal pava z razprtimi krili. Pav je označeval dnevne ure, sova pa nočne. Nisem mogel ugotoviti ali sova tudi razpre peruti ali ne. Mogoče se ob vsem tem slišijo še kakšni glasovi, kaj veš?

Na zlatem drevesu je sedel še velik petelin skoraj v nravni velikosti, ravno tako ves v zlatu. Kaj se je z njim dogajalo, ne vem. Možno je, da se je tudi kaj premikal ali mogoče zakikirikal. Tudi drevo je bilo umetnina zase. Tako skrbno je bilo izdelano, da se je videlo vse. Lepa hrastova skorja in celo kakor pravi listi na vejah, seveda vsi iz zlata.

Tisti, ki je to uro naredil, je moral biti res neke vrste genij. Jasno mu je moralo biti, kako se bodo peresa obračala in gibala, ko bo pav razprl peruti. Poudariti moram, da to nikakor ni bilo lahko in enostavno. Peresa namreč niso bile same ravne ploščice in vse približno enako obrnjene. Bile so vsaka drugače kriva in zelo podobna pravim ptičjim peresom.

Nisem smel čakati, saj bi moji sobratje duhovniki gotovo odšli naprej. Vsi so občudovali uro, a vsi niso bili tako radovedni kakor jaz. Moral sem spet močno prijeti za uzdo mojega radovednega fotografskega konjička ter ga pomakniti naprej, naslednjim čudom naproti.

Ni bilo treba daleč. Samo nekaj korakov naprej so bile okrogle mize. Vse so bile narejene iz kamna. S tako čudovitimi intarzijami, da sem kar ostrmel. Cvetovi vrtnic so bili tako skrbno narejeni, da si imel občutek, kakor da plavajo v steklu potopljene vrtnice. Cvetni listki so bili tako skrbno obdelani, obrnjeni in brušeni, da so bili tam, kjer so se stikali, bolj temno rožnati, v sredi pa bolj svetli. Kot prava vrtnica, ki bi jo lahko prijel.

Vedel sem, da jih ne bom mogel prav fotografirati, ker nisem bil v pravi višini. Potrebno bi jih bilo fotografirati z vrha. Ko jih fotografiraš s strani, je en cvet oster in razločno viden, drugi pa je že meglen in neoster. Toda kaj moreš, tako pač je! Vsega ne moreš shraniti na kartico v najboljši možni obliki. Vedno ostanejo netočnosti in pomanjkljivosti. Mize so bile pokrite s ploščami iz pleksi stekla. Le to je bilo že malo obdrgnjeno, saj veliko ljudi skuša kamnite cvetove na mizah potipati in pobožati.

Cvetovi na mizah pa niso bili samo vrtnice marveč vse vrste cvetja in v zelo različnih barvah in oblikah. Cvetja je bilo za cele kite, ki so se pele v kolobarjih po mizi. Okoli cvetja pa so bili še razni drugi okraski, ki so se lepo ujemali s cvetnimi kitami. Na posameznih poljih, bolj v sredi mize, so bili celo obrazi in razna glasbila. Vse je bilo izdelano tako natančno in skrbno, da bi človek mislil, da je naslikano s čopičem. V sredi mize se je celo bohotila sijajna konjska vprega z vojakom na vozu.

Reka ljudi me je kar nesla v naslednjo sobo. Tu je bilo malo manj drenja. Za ograjo je bila ogromna vaza. Bila je visoka skoraj dva metra. Toda nič posebnega ne bi bila, če ne bi bila izdelana iz dragocenega malahita. Tu sem imel možnost, da sem prišel čisto blizu. Hotel sem si ogledati, kako so kamenčki zloženi, da tvorijo tako harmonično celoto. Opazil sem, da so različnih oblik. Eden kvadratast, drugi trikoten, tretji rombast. Ker je kamen imel proge in vijuge v različnih odtenkih zelene, je umetnik ponekod dodal pravokoten kamenček, drugje trikotnega, zopet drugje rombastega. Vse je združil v celotno umetnino, ki daje videz, kot da je vsa vaza iz enega samega kosa. Črtice med kamenčki sploh ne motijo. Občutek dobiš, kot da gledaš vazo iz starega kamna, ki je že na drobno razpokan. Črte med kamenčki delujejo podobno kot razpoke na starih slikah na platno. Nič ne motijo, celo neko posebno patino dajejo umetnini. Torej bili so res vrhunski mojstri. S tako različnim izborom koščkov so lahko porabili veliko več materiala, ki so ga imeli na voljo, bilo je manj odpadka. Vse, kar so zlepili in sestavili, so potem še spolirali, da je predmet zasijal v vsem lesku.

Ko bi hotel opisati še naprej vse dvorane in nekatere znamenitosti, bi moral napisati več debelih knjig. Toda to lahko najdemo v raznih katalogih.

Pomikali smo se skozi dvorane z raznimi slikami na platno, ikonami, kipi. Tu in tam so bile na ogled velike tapiserije in celo vrata. Le ta so bila kakor ena sama slika, toliko je bilo na njih čudovitih intarzij.

Veliko slik je bilo z nabožnimi motivi. Posebej Marijinih je bilo veliko. Bile so delo najrazličnejših mojstrov iz vse Evrope. Videti je bilo, da so imeli carji velik posluh za umetnost. Nakupovali so od raznih umetnikov in spremljali delo novih, ki še niso bili tako znani. Ponekod so bile cele dvorane ena sama zbirka istega avtorja. Drugod spet zbirke slikarjev iz iste dežele.

Bilo je ogromno paše za oči in dušo. Nekatere upodobitve Jezusa in Marije so spregovorile prav na srce. Ob njih si se počutil nagovorjenega. Kakor da bi začutil Marijo ali še bolje, začutil, kako se je ob naslikanem dogodku ona počutila.

Fotografirati teh umetnin ni bilo lahko. Veliko je bilo odbojev svetlobe na platnih. Ponekod se je svetlikalo s strani od svetlobe, ki je prihajala skozi okno, drugod spet od luči. Nekaj slik je imelo celo zaščito iz plastike.

V eni od velikih dvoran smo se zbrali in naredili skupinski posnetek. Ne vem, zakaj so se tam slikali še drugi. Mogoče je ta sobana imela kakšen poseben pomen. Tudi druge skupine so se tam fotografirale.

p. Branko Petauer