Danski mislec Sören Kierkegaard značilno pravi: »Ti, o Bog, si nas ljubil prvi. Žal, govorimo o tem, da si nas ti prvi ljubil, kakor da je to bilo samo enkrat, samo v zgodovini. V resnici nas pa ti prvi ljubiš neprestano, tolikokrat v teku našega dneva in vsega življenja!
Ko se
zjutraj zbudimo, in se naša duša obrne k tebi, si ti prvi: ti nas ljubiš prvi.
Ko ob jutranji zori vstanem in se z dušo in molitvijo tisti hip obrnem k tebi,
si me že prehitel: ti si me ljubil prvi. Ko se zbudim iz svoje raztresenosti
ter zberem svojo dušo, da bi mislil nate, si spet ti prvi. In tako je vedno. Mi
nehvaležni pa govorimo, kakor da si nas ti tako prehitel v ljubezni samo
enkrat.«
V
nekaterih poganskih templjih pred molitvijo najprej zaploskajo, da bi bogove
zbudili, če morda spijo. S tem naj bi jim pomagali, da bi se zbrali in
prisluhnili, če so morda raztreseni ali kakor koli zaposleni. Začeli naj bi se
zanimati za ljudi, če jim doslej za ljudi ni bilo mar.
Naš Bog
ni takšen. On je neskončno boljši od nas. Z ljubeznijo nas išče. Hoče nam dati
ne le svoje darove, temveč samega sebe. Hoče nam dati mnogo več, kakor smo
pripravljeni sprejeti.
Če je
naša ljubezen do Boga prava, če je več kakor samo trenutno čustvo in
navdušenost, se pokaže v dejanju, v spolnjevanju njegove volje. Le tedaj smo v
prijateljstvu z Bogom.
Neka
redovnica piše: »Pogovor z Bogom mi pomeni neizmerno dragocenost. Kako naj
živim po Njegovi volji, če se o tem ne pogovarjam z Njim? In sploh – kako naj
ne govorim z Njim, ki me edini ljubi brez meja, brez sebičnosti, ki me je
ustvaril zase in mi daje milost na milost? Iz brezna moje ničevosti, grešnosti
in slabosti me more le stalni stik z Njim, ki je sama Svetost, dvigniti k
pravemu življenju Božjega otroka – in nekoč k večnemu pogovoru, večnemu
gledanju Njega, ki je in bo vsa naša sreča.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar