Našel sem biser.

Jezus je v Cerkvi na najodličnejši način navzoč in dejaven v sveti Evharistiji. Srce Jezusovo bije za nas v tem zakramentu Božje ljubezni. Ko uporabljamo besedo 'Evharistija', mislimo na mašno daritev, sveto obhajilo in na Jezusovo navzočnost v tabernaklju.

Spomnimo se na Jezusovo priliko o skritem zakladu in dragocenem biseru. Neki človek je našel na njivi zaklad. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Trgovec je iskal lepe bisere. Ko je naletel na dragoceni biser, je prodal vse, kar je imel, in ga je kupil (prim. Mt 13,44–46).

Zaklad in biser sta bila za ta dva človeka tako dragocena, da sta prodala vse svoje imetje in ju kupila. Tako ravnamo pri materialnih dobrinah. Jezus hoče, da bi tako ukrepali predvsem tedaj, ko gre za duhovne vrednote. Pripravljeni bi morali biti 'prodati vse' in se vsemu odpovedati, da si jih pridobimo. Takšna vrednota je mašna daritev, Jezus v sveti Evharistiji. On je najodličnejši duhovni zaklad Cerkve in njen najdragocenejši duhovni biser. Drugi vatikanski koncil uči: »Presveta Evharistija vsebuje ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh« (D 5). Kdor na sveto Evharistijo tako gleda, se bo potrudil ne samo, da se je bo redno udeleževal, ampak bo pri njej z veseljem dejavno sodeloval.

Kristjan mora pravo vrednost mašne daritve najprej dobro spoznati, da bo pripravljen zanjo veliko žrtvovati. Staro pravilo pravi, da si ničesar ne želimo, česar prej ne poznamo. Če stvari ne poznamo, smo v nevarnosti, da bi malovredne stvari, kot je kič, precenjevali, zametovali pa pristne zaklade in bisere.

Veličine mašne daritve nikoli ne moremo do konca dojeti, kakor ne moremo doumeti Jezusa, ki je pri njej glavni duhovnik in dar. Predvsem je ne moremo doumeti le s svojim razumom. Upoštevati je treba tudi srce, ki vidi globlje. Do njene prave globine pa je mogoče priti le z vero. Sveta Evharistija spada med največje skrivnosti naše vere. Če v kristjanu ni žive vere, ki deluje po ljubezni, mu tudi mašna daritev dosti ne pomeni. Zanj je zakopan zaklad in niti malo ne zmore razumeti njene neizmerne vrednosti, še manj pa more pri njej dejavno sodelovati. Tretja Božja zapoved: Posvečuj Gospodov dan! pri njem ne more najti nobenega odziva.

Pri vsaki mašni daritvi nas po povzdigovanju duhovnik povabi z vzklikom: »Skrivnost vere!« To, kar se na oltarju dogaja, je nekaj velikega, nekaj izrednega, je prava skrivnost. To pomeni, da je tu Bog na poseben način navzoč in dejaven. Da bi razumeli, kaj je mašna daritev, kaj je sveto obhajilo, kdo je navzoč v tabernaklju, moramo biti verni. Čim bolj bomo verovali, tem več bomo razumeli in tem več duhovnih sadov bomo prejemali.