Ko je iz naših krajev odšla Napoleonova vojska, je pustila za sabo obubožano deželo. Ljudje po dolenjskih vaseh so umirali od lakote, izčrpanosti in oslabelosti. Toda počasi so si opomogli. Ko niso bili več lačni, so postali objestni – še posebno, če sta jim pri tem pomagala šmarnica in tepkovec. Ob žegnanjih so si včasih privoščili zabavo, ki duhovnikom ni bila po volji. Posebno grdo so se obnašali leta 1834 ob godu sv. Marjete v Malem Črnelu. Tedaj je bilo v vasi sedem kmetij: Jeretova, Undrova, Poličarjeva, Blekova, Pavlova, Žigčeva, Rojčeva, Boštkova (kasneje Zotlerjeva) in mežnarija. Toda nereda so bili verjetno krivi prišleki, ne domačini. Med mašo so namreč vdrli v cerkev in oponašali verske obrede. Zato so patri iz stiškega samostana Črnelcem prepovedali maše in slovesnosti. To je trajalo dolgo let. Ko so se spokorili in obljubili, da se bodo poboljšali, so jim verske obrede spet dovolili. In zdaj so tako radi prihajali k maši, da je bila cerkev premajhna. Zato so ji prizidali lopo, ki še dandanes nudi zavetje pred dežjem ali soncem, ko se zberemo na žegnanje ob sv. Marjeti.
.Leopoldu Kavšku,/ rojen l938,/ je to
povedala babica, Škufčeva iz Velikega Črnela. V zapisu jo je ohranil Viktor
Steska.
Ni komentarjev:
Objavite komentar