Krščanstvo je Nekdo – Kristus. On je tisti, ki mi veliko pomeni, tisti, brez katerega ne bi mogel živeti. On me vodi v naročje troedinega Boga, ki je ljubezen.
Materi
ni težko z ljubeznijo misliti na svojega otroka. Naj dela karkoli, njene misli
so pri otroku. Z ljubeznijo je z njim povezana. Na podoben način sta med seboj
z ljubeznijo povezana fant in dekle. Svojo medsebojno ljubezen izražata tudi z
besedami. Kjer je ljubezen, tam je tudi pogovor, tam vse gladko teče.
Prav ima
Hoja za Kristusom: »Ljubezen, to je
velika reč; zares veliko dobro, ki sama dela lahko, kar je težko, in, kar je
neenako, enako prenaša. Ljubezen nosi težo brez težave in, kar je grenko, dela
sladko in prijetno. Velikodušna ljubezen do Jezusa nagiblje k velikim delom in
spodbuja na vedno popolnejše želje. Ljubezen hrepeni kvišku in noče, da bi jo
zadrževala kaka zemeljska stvar ...
Nič
slajšega ni od ljubezni, močnejšega nič; nič višjega, nič širšega, nič
prijetnejšega, nič popolnejšega, nič boljšega v nebesih in na zemlji; zakaj iz
Boga se je rodila in le v Bogu nad vsemi stvarmi se more spočíti.«
Podobno
velja za molitev, če jo spočne, nosi in rodi ljubezen. Seveda, tista prava
ljubezen, ki je daleč od sebičnosti! Tudi pred Bogom smo pogosto sebičneži!
Kako je
za dobro molitev potrebno, da v njej ni sebičnosti, lepo ugotavlja neki bogoslovec: »Šele tedaj, ko mi uspe, da
pozabim nase in se v polnosti svojega duha obrnem k Njemu, takrat začutim, da
stoji pred vrati mojega srca in trka, naj mu odprem. Strah me spreletava, ko
pomislim na svojo globino, ki ni nič drugega kot plitvina, v kateri najdem
nemalokrat le sebe. Pa vendar v takih trenutkih čutim, kako ni nujno, da sem
pri molitvi navdušen ali zamaknjen, pač pa preprosto odprt. Tedaj sem vesel in
si želim, da sem sproščen in popolnoma predan občutku Njegove navzočnosti.«
Povezanost
dveh ljudi nikoli ni vseobsežna. Mož ne živi samo za svojo ženo, temveč tudi za
svoje prijatelje, za svoje delo, za svojo kariero, za zabave. Živi pa tudi za
svojo ženo. Nasprotno nam Kristus zadostuje, če smo ga le postavili v središče
svojega življenja. Človek, ki je globoko povezan s Kristusom in po njem z
Očetom, ne čuti več potrebe, da bi se pretirano navezoval na tega ali onega
človeka. Da se popolnoma izročimo Gospodu in tako pridemo do globlje molitve,
je prej treba vse zapustiti, tudi sebe. Tako je Jezus naročal svojim najožjim
učencem.
V Hoji za Kristusom Gospod govori učencu:
»Zapusti sebe, izroči se mi, in užival boš obilen srčni mir! Daj vse za vse,
ničesar ne jemlji nazaj, drži se brez omahovanja le mene in imel me boš!
Svoboden boš v srcu in ne bo te pokrivala tema.«
Lepota
in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v
našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom in po njem s Sveto Trojico.
Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem
življenju.
Pisatelj
Hoje za Kristusom svetuje: »Ljubi vse
zaradi Jezusa, Jezusa pa zaradi njega samega!«
Z
Jezusom se srečujemo pri mašni daritvi in še posebej pri sv. obhajilu, pri
drugih zakramentih, pri branju in poslušanju Svetega pisma, pri obisku
Najsvetejšega, pri molitvenem bogoslužju, pri osebni molitvi, posebej pri
meditaciji, v bližnjem, posebej v predstojniku in v ubogem ter trpečem človeku,
v skupnosti, ki je zbrana v Jezusovem imenu (prim. Mt 18,20), ob srečevanju z
Božjim stvarstvom.
Treba je
gledati z očmi vere. Molitev je naš odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. »Bog
je ljubezen« (1 Jn 4,8). To sprejemamo z vero: Jezus, verujem v tvojo ljubezen
do mene. Pomagaj mi v neveri! Vzporedno z napredovanjem v veri in ljubezni
postaja tudi naša molitev boljša.
Ni komentarjev:
Objavite komentar