Poznana je zgodba o graščaku, ki je kmetu obljubil, da mu bo dal za nagrado toliko zemlje, kolikor jo bo lahko v času od sončnega vzhoda do zahoda obhodil. Kmet se je najprej namenil, da si bo odmeril le toliko zemlje, kolikor je potrebuje. Že je z zmernimi koraki odmeril površino zemlje, potem pa mu je prišla nesrečna misel, da mora izkoristiti enkratno priložnost in si pridobiti kar največ zemlje. Gnal se je na vso moč in popolnoma izčrpan pritekel na cilj. Toda srce je odpovedalo. Zgrudil se je mrtev.
Velik del človeštva je zakopan v praktični
materializem, samo v ta svet, kakor da Boga ni. Skrbi samo za boljši kos kruha
in iz življenja hoče iztisnili čim več užitkov. Usmerjen je v storilnost, v
kvantitativno ali količinsko smer. Hoče čim več proizvajati, da bi kar se da
imel ter čim bolj užival.
Naš znani psiholog, akademik dr. Anton
Trstenjak, je zapisal: »Ljudje v gonji za zaslužkom, za užitkom in priznanjem,
zabavo in slavo, bogastvom in oblastjo, zdravjem in srečo, ne živijo več
svojega pravega življenja, živijo samo še življenje živčne napetosti, pritiska
in ‘kroničnega strahu’.«
Trezni misleci naglašajo, da je rešitev za
današnjo porabniško in uživaško družbo samo v temeljni preusmeritvi od
kvantitete ali količine h kvaliteti ali kakovosti življenja. Ne gre za to, da
bi čim več imeli, ampak da bi bili čim boljši ljudje in kristjani. Že Jezus je
zavrnil skušnjavca - hudobnega duha - z besedami: »Pisano je: 'Človek naj ne
živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust'« (Mt 4,4).
V človeku je treba prebujati smisel za duhovni svet in duhovno življenje, za
Boga in njegovo besedo. Tu ima nenadomestljivo mesto redna mašna daritev in
dejavno sodelovanje pri njej.
Danes se poudarja, kako je povsod v
središču človek. Toda prav ta človek izgublja oblast nad seboj in nad izdelki
svojih rok in svojega razuma. Za kristjane je v središču Človek, ki je hkrati
tudi Bog, Jezus Kristus. Le ob njem in v njem dobi vsak človek pravo mesto. Za
človeka ni dovolj vodoravna smer, smer k sočloveku. Zanj je življenjsko
pomembna navpična smer, smer ki vodi k Bogu. Šele tedaj prejme tudi vodoravna
smer svoje pravo mesto. Ne zadostuje le ljubezen do bližnjega. Potrebna je tudi
ljubezen do Boga. Le On lahko zagotovi pravo ljubezen do bližnjega.
Jezus nas uči, naj ne bomo pretirano zaskrbljeni,
kaj bomo jedli ali kaj pili ali kaj bomo oblekli. Če bomo iskali najprej Božje
kraljestvo in njegovo pravičnost, nam bo vse drugo navrženo (prim. Mt 6,31.33).
V mašni daritvi se srečujemo z
osvobajajočim Jezusovim oznanilom. Kristus skozi vse cerkveno leto vsako
nedeljo in praznik s svojo živo besedo dviga naša srca k duhovnim in nebeškim
resničnostim. Kot glavni duhovnik in dar nas vključuje v svojo daritev Očetu in
nas s tem osvobaja naše sebičnosti ter zakopanosti samo v tostransko življenje.
Oznanja nam, da je naš cilj nebeški Oče. Živeti moramo v njem in zanj ter
izpolnjevati njegovo voljo, da bomo po smrti prišli k njemu. Za rast v
nesebični ljubezni nam Kristus daje za hrano in pijačo svoje Telo in Kri.
Tako Kristus v svoji daritvi tiste, ki se
mu pridružujejo, vedno znova rešuje porabniške in uživaške miselnosti. Naša
naloga je, da v moči Božje besede, evharistične daritve in prejetega svetega
obhajila postajamo luč, sol in kvas za današnji svet.
Ni komentarjev:
Objavite komentar