Iz življenja sv. Bernarda

Ko je nekoč sveti mož Bernard potoval v Pariz, je šel kot ponavadi, na njihovo prošnjo, v šole klerikov. Pokazal jim je obliko prave filozofije, opominjal jih je k še večjemu trudu pri preziranju grešnega sveta in pri prenašanju prostovoljnega uboštva iz ljubezni do Jezusa Kristusa. Ko pa se po pridigi ni hotel nobeden spreobrniti, jih je žalosten zapustil, ker je bilo to proti njegovi želji in zanj nenavadno. Ko je prišel v hišo nekega arhidiakona, je šel v tam pripravljeno molilnico. Ko je začel zelo duhovno vznemirjen moliti, je planil v jok, zadet od zelo ostre bolečine, tako da so lahko zunaj slišali njegovo stokanje in ihtenje, katerega ni mogel obvladati.

Ko je arhidiakon to slišal, je vprašal svoje tovariše, kaj neki je vzrok za tako veliko žalost. Odgovoril je eden od njih z imenom Rainald, pobožen mož, nekoč opat v Foignyju, ki je skrivnosti Božjega služabnika bolje poznal in po katerem poročilu smo to zvedeli. Rekel je: »Ta pomilovanja vredni mož, popolnoma ožgan od ljubezni, docela zazrt v Boga, ne zahteva v življenju nič drugega kot samo to, da bi bil v stanju tiste ljudi, ki so v zmoti, pripeljati k resnici in njihove duše pridobiti za Kristusa. In ker je besedo resnice sejal v šolah in kar se tiče klerikov, ni prejel nobenega sadu svoje besede, misli, da se Bog jezi nanj, ker danes ni zaznal njegove pomoči pri pridigi. Od tod ta napad vzdihovanj, od tod prelivanje solza. Tako upam sedaj prav trdno, da bo obilica jutrišnje setve nerodovitnost današnjega dne poravnala z bogatim pridelkom.«

Ko je zopet prišlo jutro in je izredni pridigar spet obiskal šolo, je zapeljal na Gospodov mig ladjo svojih misli na globoko morje in je vrgel za lov mreže svetega nauka. Ko pa je bila pridiga končana, se je zelo veliko klerikov posvetilo Gospodu po njegovi roki. Ta se jih ni pomišljal iz nevarnosti sveta, enako kot iz morskih valov potegnjene, v najetem vozu pripeljati v odrešilni Clairvaux. Končno je zapustil mesto v njihovem spremstvu in je prišel do hiše sv. Dionizija ter tam prenočil. Zgodaj zjutraj pa, ko so njegovi bratje mislili, da bo odpotoval po ravni poti, je dejal: »Mi se moramo v vsakem primeru vrniti v Pariz, ker so tam še nekateri od naših, ki jih moramo pripeljati sem in pridružiti tej Gospodovi čredi, da postane ena čreda, en pastir.« Ko so torej vstopili v mesto, je videl od daleč tri klerike, ki so mu šli naproti, in je rekel svojim tovarišem: »Gospod nam je pomagal in kmalu bomo nadaljevali svojo pot. Glejte, tu so kleriki, zaradi katerih smo prišli!« Ko pa so ti prišli bliže in spoznali, da je on tu, so se zelo razveselili in rekli: »O, ti prihajaš kot poklican, blaženi oče, ker je bil naš namen priti k tebi in smo komaj še verovali, da te moremo dobiti tu pred tvojim odhodom.« In on jim je dal tale odgovor: »Jaz sem vedel, predragi, zato sem se podvizal k vam, ki ste tekli naproti. Pojdimo torej skupaj in jaz vas bom z Božjo pomočjo vodil na vaši poti.« Priključili so se torej zgoraj omenjenim, vdano so sledili svetemu možu in vadili so se v duhovni vojaški službi po navodilih njegovega nauka vse dni svojega življenja.

Exordium magnum