IX. Četrto prikazanje Marije

»Za 13. avgusta je bilo spet napovedano srečanje z Marijo. Fatimske oblastnike je zelo motilo, saj so bili proti veri. Zgodaj zjutraj je prišel okrajni upravitelj na Frančiškov in Jacintin dom ter poklical še Lucijo. Skušal jih je najprej zlepa prepričati, naj priznajo, da je vse laž. Ker ni ničesar dosegel, so morali z njim v župnišče, kjer jih je zaslišal še župnik. Vprašal je, če jim je Gospa zaupala kakšno skrivnost. Lucija je potrdila, a povedala, da je ne bodo odkrili. Potem jih je upravitelj namesto v Irijsko globel, kakor je bil obljubil, odpeljal v večji kraj, kjer je bil njegov urad. Tu jih je v zaporu zadrževal tri dni. Iz njih je skušal na vsak način kaj izvleči. Grozil jim je celo s smrtjo. Strašili so jih, da jih bodo cvrli na olju.«

»Tega pa že ne morem verjeti. Tako se otrok ne sme strašiti,« je protestirala Nika

»Kadar hočejo pri nas izvedeti, kdo je naredil kako neumnost, ga pošljejo k socialni delavki ali k psihologinji.«

 »V tistih časih teh služb ni bilo. Vendar so z grožnjami dostikrat dosegli, kar so hoteli. Lahko si mislite, kako so se otroci počutili v zaporu , saj so bili prvič v življenju sami brez domačih.«

»Zakaj niso šli njihovi starši ponje in jih rešili iz zapora?«

»Bili so prepričani, da otroci lažejo in so upali, da jih bo upravnik spravil k pameti. Posebno trdovratna je bila Lucijina mati. Pa ne zato, ker hčerke ne bi imela rada, ampak ker je bila prepričana, da je za otroka to dobro. Otroci so svoje bolečine in strah darovali Bogu. Upali so, da se jim bo morda Gospa prikazala v zaporu, a je ni bilo. V Irijski globeli se je med tem zbralo veliko vernikov in radovednežev. Vendar Marije ni bilo, slišali so samo nenavaden ropot in bili priča čudni rumeni svetlobi. Čez dva dni so se otroci lahko vrnili domov. Upravnik je rekel ljudem, da otroci vidijo neke stvari, ker so hudo bolni. Ker 13. avgusta niso mogli priti v Irijsko globel, se jim je Gospa prikazala šest dni kasneje. Bila je nedelja in zato so pasli v bližnjem kraju Valinhos. »

»Kaj se je zgodilo?«

»Nič posebnega. Pravzaprav ne bi smela reči tega, saj je že samo prikazanje nebeške matere nekaj zelo posebnega. Naročila je, naj še naprej prihajajo v globel in molijo rožni venec. Veliko duš gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi zanje molil.«

»Jaz molim za sošolca Vida,« se je vmešal Miha.

»Zakaj ravno zanj?«

»Ker je bolan. Zanj molim samo, kadar je bolan. Drugače pa molim Jezusa.«

» Gospa je vedno ponavljala: Molite,veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Pri tem je bil njen obraz zelo žalosten. Dobro so ohranili v spominu trenutek, ko so zrli v pekel k pogubljenim dušam. Zato so se sleherni trenutek trudili, da bi z molitvijo in žrtvami pomagali grešnikom na pravo pot.«

»Ali jim doma še vedno niso pomagali?«

»Ne, posebno Lucijini materi se dvomi niso hoteli razkropiti. Oče pa ji je stal ob strani z besedami: Sicer ne vemo, ali je resnica, a prav tako ne vemo, ali je laž.«

Tudi Nika in Miha sta postala žalostna. Kakor da bi otrokom ne hoteli verjeti samo zato, ker so otroci.

Valerija Ravbar