Tudi v njeni domači vasi je vse
zmrzovalo. Pot je bila ledena, a vse to ni ustavilo sosedov, ki so v božični
devetdnevnici nosili Marijo od hiše do hiše. Marija je vsako noč prenočila pri
drugi družini. Pri vsaki hiši so ji naredili prostor na hišnem oltarčku ali so
ji našli posebno mesto na kaki omarici, ki so jo pregrnili z izvezenim prtom,
okrasili z adventnim venčkom ali samo s smrečjem ter prižgali svečo. Takrat je
bilo v vasi precej starejših žensk, ki so poznale molitve in pesmi, pa tudi
cela gruča otrok, ki so se radi pridružili nošenju Marije. Od hiše, kjer je
prenočila, so jo med petjem prenesli do soseda, kjer so ji nudili zatočišče
naslednjo noč. Večina otrok je nosila v rokah prižgano svečo, nekateri so
osvetljevali ledeno pot z baterijami.
Tako je prišel na vrsto tudi obisk
Mickinega doma, kjer je zdaj živela njena mlajša sestra. Z veselo pesmijo so
prišli do hiše. Ko jim je gospodinja odprla vrata, so opazili, da je žalostna.
Postregla jim je z vročim čajem in piškoti, potem pa je planila v jok. Povedala
je, da neprestano misli na sestro Micko, ki leži na smrt bolna daleč od doma. Potem
pa se je ena od molivk spomnila: »Kaj če bi po telefonu poklicali Micko in ji
povedali, da molimo zanjo?« Rečeno, storjeno. Sestra je poklicala umirajočo
oziroma njeno hči in ji povedala, da bi radi, da prisluhne temu, kar se dogaja
v domači hiši. Glasno so molile rožni venec in Micki se je zdelo, da je majhna
deklica, ko je v kotu na peči s sestrami poslušala staro mamo, kako moli. Nekaj
časa je skušala slediti molitvi, potem je zadremala. Od tega sveta se je
poslovila še pred božičem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar