Bil sem prisoten pri številnih posvetitvah Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS)

Moja misel sega v otroška leta, ko nam je babica govorila o Jezusovi obljubi sv. Marjeti Mariji Alacoque. Tistim, ki bodo opravili devet prvih petkov, Jezus zagotavlja vse milosti potrebne za zveličanje. To je, da ne bodo umrli brez zakramentov. Takrat sem bil star 12 let, ko se je prvič v meni oglašal Jezusov klic, naj postanem njegov učenec. Kaj to pomeni, takrat nisem razumel, toda to hrepenenje po Bogu mi je ostalo.

V naši družini nismo smeli prakticirati krščanstva, ker sta bila starša v državnih službah, kjer je bilo prepovedano hoditi v cerkev. Rad pa sem hodil na pogrebe in obiskoval babico v drugem kraju. Tam sem z njeno pomočjo opravil zakramente. Bog ni nehal klicati, jaz pa sem odgovarjal, kakor sem mogel. Leta so tekla in pri 48 letih sem postal duhovnik. Še prej sem končal študij lesarstva, poučeval sem 15 let na lesarskih šolah in se izpopolnjeval v Italiji –- Marijino delo – kako laik živi svoje krščanstvo doma, v službi, v šoli … Božja previdnost pa me je počasi vodila k oltarju.

Moje prvo kaplansko mesto je bilo v Lučah v Savinjski dolini. Tukaj sem se srečal s tradicionalno dobrimi in vernimi ljudmi. Ko sem župniku predlagal o poslanstvu vseslovenskega odbora za posvetitev JMS, je bil pripravljen za ta pastoralni korak tudi v njegovi župniji. V župnijskem listu sem v nadaljevanjih pisal in navduševal farane. Z devetimi prvimi petki smo opravili posvetitev JMS na dan celodnevnega čaščenja. V pripravo na posvetitev smo vključili celotno pastoralno leto in vse člane župnije: otroke, družine, birmance, ostarele …Takrat smo se pripravljali tudi na jubilejno leto 2000. Ker sva imela z župnikom v soupravi tudi župnijo Solčava, smo tudi tam opravili posvetitev JMS ob farnem žegnanju. Ob posvetitvi smo vedno poskrbeli tudi za liturgično lepoto obreda. Podelili smo jim posebne diplome in plakete, ter pripravili agape.

Preko sošolcev, ki so bili kaplani tako kot jaz po župnijah takratne Mariborske škofije, so se tudi oni navduševali za posvetitev JMS. Tako sem sodeloval v pripravi na posvetitev JMS in ob posvetitvi v mnogih župnijah: Velenje sv. Martin, Rogaška Slatina, Murska Sobota, Malečnik, Dobrovnik, Martjanci, Mirna Peč, Bakovci …

Med tem se je Odbor za posvetitev JMS vedno bolj uveljavljal, organiziral letna srečanja, letne duhovne vaje … in se vključeval v širše pastoralno dogajanje Slovenije.

Kaj je tisto, kar ostane ob posvetitvah?

Najprej odkrivam v teh 20-letih, da je posvetitev preprosta in globoka duhovnost, ki je dostopna vsem ljudem, slojem in poklicem. V pripravah na posvetitev in ob posvetitvi se dotakne najglobljega v človeku, dotakne se srca. Papež Pij XII. Je zapisal, da je posvetitev najvažnejša, da stvar Stvarniku vrača ljubezen. Posvetitev JMS je odgovor našega srca na ljubezen Božjega Srca. To je, da se v ljubezni popolnoma predamo z vsem bitjem Jezusu in Mariji in njuni volji. Posvetitev JMS je uresničitev Jezusovih besed: »…Nihče ne pride k Očetu, drugače kot po meni« (Jn 14,6). Posvetitev pomeni sprejeti nov način življenja, tako da mu damo smisel. Ali kakor pravi sv. Janez Krstnik: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30).

Neka starejša gospa Neža mi je ob mojem obisku na domu povedala tole: »Ko sem bila še deklica sem slišala, da so se nekateri duhovniki in redovnice posvetili JMS. To je bilo za mene nekaj nedosegljivega, toda ko je prišel župnik in povedal, da se bomo tudi v naši župniji posvetili JMS, sem bila presrečna in se takoj odločila, da to storim tudi jaz. Opravila sem devet prvih petkov, pet prvih sobot, nato pa po posvetitvi iz rok škofa dr. Petra Štumpfa prejela plaketo o posvetitvi JMS.«

Srečko Fras, Mala Nedelja, oktober 2019