V naši družini nismo smeli
prakticirati krščanstva, ker sta bila starša v državnih službah, kjer je bilo
prepovedano hoditi v cerkev. Rad pa sem hodil na pogrebe in obiskoval babico v
drugem kraju. Tam sem z njeno pomočjo opravil zakramente. Bog ni nehal klicati,
jaz pa sem odgovarjal, kakor sem mogel. Leta so tekla in pri 48 letih sem
postal duhovnik. Še prej sem končal študij lesarstva, poučeval sem 15 let na
lesarskih šolah in se izpopolnjeval v Italiji –- Marijino delo – kako laik živi
svoje krščanstvo doma, v službi, v šoli … Božja previdnost pa me je počasi
vodila k oltarju.
Moje prvo kaplansko mesto je bilo v
Lučah v Savinjski dolini. Tukaj sem se srečal s tradicionalno dobrimi in
vernimi ljudmi. Ko sem župniku predlagal o poslanstvu vseslovenskega odbora za
posvetitev JMS, je bil pripravljen za ta pastoralni korak tudi v njegovi župniji.
V župnijskem listu sem v nadaljevanjih pisal in navduševal farane. Z devetimi
prvimi petki smo opravili posvetitev JMS na dan celodnevnega čaščenja. V
pripravo na posvetitev smo vključili celotno pastoralno leto in vse člane
župnije: otroke, družine, birmance, ostarele …Takrat smo se pripravljali tudi
na jubilejno leto 2000. Ker sva imela z župnikom v soupravi tudi župnijo
Solčava, smo tudi tam opravili posvetitev JMS ob farnem žegnanju. Ob posvetitvi
smo vedno poskrbeli tudi za liturgično lepoto obreda. Podelili smo jim posebne
diplome in plakete, ter pripravili agape.
Preko sošolcev, ki so bili kaplani
tako kot jaz po župnijah takratne Mariborske škofije, so se tudi oni navduševali
za posvetitev JMS. Tako sem sodeloval v pripravi na posvetitev JMS in ob
posvetitvi v mnogih župnijah: Velenje sv. Martin, Rogaška Slatina, Murska
Sobota, Malečnik, Dobrovnik, Martjanci, Mirna Peč, Bakovci …
Med tem se je Odbor za posvetitev
JMS vedno bolj uveljavljal, organiziral letna srečanja, letne duhovne vaje … in
se vključeval v širše pastoralno dogajanje Slovenije.
Kaj je tisto, kar ostane ob
posvetitvah?
Najprej odkrivam v teh 20-letih, da
je posvetitev preprosta in globoka duhovnost, ki je dostopna vsem ljudem,
slojem in poklicem. V pripravah na posvetitev in ob posvetitvi se dotakne
najglobljega v človeku, dotakne se srca. Papež Pij XII. Je zapisal, da je
posvetitev najvažnejša, da stvar Stvarniku vrača ljubezen. Posvetitev JMS je
odgovor našega srca na ljubezen Božjega Srca. To je, da se v ljubezni popolnoma
predamo z vsem bitjem Jezusu in Mariji in njuni volji. Posvetitev JMS je
uresničitev Jezusovih besed: »…Nihče ne pride k Očetu, drugače kot po meni« (Jn
14,6). Posvetitev pomeni sprejeti nov način življenja, tako da mu damo smisel.
Ali kakor pravi sv. Janez Krstnik: »On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,30).
Neka starejša gospa Neža mi je ob mojem
obisku na domu povedala tole: »Ko sem bila še deklica sem slišala, da so se
nekateri duhovniki in redovnice posvetili JMS. To je bilo za mene nekaj
nedosegljivega, toda ko je prišel župnik in povedal, da se bomo tudi v naši
župniji posvetili JMS, sem bila presrečna in se takoj odločila, da to storim
tudi jaz. Opravila sem devet prvih petkov, pet prvih sobot, nato pa po
posvetitvi iz rok škofa dr. Petra Štumpfa prejela plaketo o posvetitvi JMS.«
Srečko
Fras, Mala Nedelja, oktober 2019
Ni komentarjev:
Objavite komentar