Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 20. december 2019

Homilija upokojenega celjskega škofa Stanislava Lipovška v Brestanici


ob vseslovenskem srečanju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu
(sobota, 22. junija 2019)

Ko smo zbrani na vseslovenskem romanju in srečanju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, smo poslušali evangelij, ki je po svoji vsebini nekaj izrednega. Evangelist Matej nam predstavi Jezusa sredi svojih nadebudnih učencev, ki so se pravkar vrnili s prvega, bi lahko rekli, misijonskega potovanja in so Jezusu navdušeno pripovedovali, kaj vse so doživeli, kako so jih ljudje poslušali in da so jim bili celo hudi duhovi pokorni. Ob pogledu na te učence se je tudi v Jezusu nekaj zganilo; evangelist Luka pravi, da se je »razveselil v Svetem Duhu« (prim. Lk 10,21) in radostno vzkliknil : »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razodel malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,25–27). Glejte, Jezus se veseli, da se je začel uresničevati Božji načrt odrešenja, vse tisto, kar mu je naročil Oče. Jezus se veseli, da to Božje oznanilo odmeva v svetu, da ga ljudje sprejemajo, ne modri in veliki tega sveta, ampak mali, tisti, ki jih Gospod v govoru na gori na prvem mestu blagruje, ko pravi : »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je Božje kraljestvo« ( Mt 5,3). Ti so Božji izvoljenci, Božji ljubljenci.
Res je vprašanje nekoliko drzno, zahtevno, in vendar se moramo danes, na našem romanju, resno soočiti s samim seboj in se iskreno vprašati: ali in v koliki meri nam pobožnost v čast Srcu Jezusovemu in v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu pomaga, oziroma, ali, in v koliki meri, nam posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu pomaga, da stopamo na pot svetosti, da se bližamo uresničenju prošnje: Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi nas po svojem svetem Srcu; ali, in v koliki meri, uresničujemo Jezusovo naročilo: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče nebeški, ki daje sonce dobrim in hudobnim, in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,48).

1. Jezus nam ne postavlja le visokega cilja, ki je novo življenje v Kristusu in naše posvečenje, ampak nas vedno znova in še posebej danes vabi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Vzemite moj jarem nase in učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek svojim dušam« (Mt 11,28–30). To Jezusovo vabilo, pridite k meni, so Judje in Jezusovi učenci v nekoliko drugačni obliki znova slišali malo pred zadnjo večerjo, ko je Jezus zagotovil: »Ko bom povzdignjen z zemlje, se pravi, ko bom povzdignjen na križ, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). To se j res zgodilo v podobi kruha in vina pri zadnji večerji. To se je zgodilo na Kalvariji, ko nam je Jezus na križu izročil Marijo za našo mater, to se je zgodilo, ko iz njegove prebodene strani privrejo vrelci Božje milosti za naše posvečenje in za odrešenje sveta. Tu je začetek, tu je središče, od tu dalje se potem uresničuje delo odrešenja na valovih človeške zgodovine, v moči Jezusovega naročila: »To delajte v moj spomin, danes, jutri, dokler ne pridem v slavi« (prim. 1 Kor 11,23–26), prav kakor pravi kartuzijansko duhovno vodilo: »Stat crux, dum volvitur orbis.« –Križ stoji, medtem ko se svet vrti. Pomeni, delo odrešenja se, v moči Jezusovega naročila in zagotovila, »Ostanem z vami do konca sveta« (prim. Mt 28,20), vztrajno uresničuje, med preizkušnjami sveta in tolažbami Boga, ali še bolje, med »že in še ne« (prim. Rim 8,22–23) Božje odrešitvene zgodovine. To pomeni, Božje kraljestvo je že tu, to je naše veselje in naša sreča, ni pa še v vsej polnosti uresničeno, to ja naša naloga.
In potem so minevala stoletja, vedno novi rodovi so prihajali, ko se je uresničevala podoba, ki jo vidimo upodobljeno v starodavni rimski baziliki iz 4. stoletja, posvečeni sv. Klemenu, tretjemu nasledniku apostola Petra. V apsidi tega svetišča je upodobljeno »zmagoslavje križa« na mozaiku iz 12 stoletja. Izpod križa vrejo studenci žive vode in ovčke prihajajo, se odžejajo in nadaljujejo pot. Vsem razumljiva podoba človeštva, in še posebej podoba vseh verujočih, ki v vseh časih prihajajo in zajemajo iz studencev odrešenja in zajemajo navdih in moč za pot proti večni domovini.
Bog je v vseh časih obujal izbrane duše, osebe, ki so na mnogotere načine pomagale, da je bilo prav poskrbljeno za Božje ljudstvo. Eden izmed takih karizmatičnih osebnosti je bil sv. Janez Eudes, duhovnik iz 17. stoletja, ki velja za duhovnega očeta, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca. Močno spodbudo je to češčenje dobilo tudi po videnjih in spisih sv. Marjete Marije Alacoque, zlasti po uvedbi pobožnosti prvih petkov in prvih sobot in praznika presvetega Srca Jezusovega, ki ga je za vso Cerkev leta 1856 razglasil papež Pij IX. Ob 100-letnici tega dogodka pa je papež Pij XII. vse obogatil z okrožnico »Haurietis aquas«, v kateri nas s prerokom Izaijem vabi, da z veseljem zajemamo iz studencev odrešenja (prim. Iz 12,3).
Vse to je pripomoglo, da se je v Cerkvi v naši domovini v različnih obdobjih, zlasti pa pred 20 leti veliko posameznikov, družin, duhovnih skupnosti in župnij posvetilo Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Nekoliko pozneje smo škofje izdali poseben Statut Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, kjer je med drugim rečeno, naj duhovniki in še posebej župniki priporočajo svojim vernikom in krščanskim družinam, da se posvetijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu za bolj goreče in dosledno življenje v duhovni blagor Cerkve in vsega človeštva.

2. Letos pa ne obhajamo le 20-letnice prizadevanj za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ampak tudi 100-letnico smrti sv. Frančiška, fatimskega pastirčka, ki je bil rojen 11. junija 1908 in je umrl za posledicami španske gripe 4. aprila 1919, ko še ni dopolnil 11 let. Njemu, kakor tudi njegovi mlajši sestrici Jacinti, ki je umrla eno leto za Frančiškom, velja beseda Svetega pisma, »da se svetost ne meri po številu let. Ker sta bila Bogu všeč, sta v kratkem času dosegla popolnost in izpolnila dolga leta« (prim. Mdr 4,13–14). To potrjujejo množice romarjev, ki se vse od 13. maja 1917, ko se je Marija prvič prikazala trem pastirčkom, zbirajo v Fatimi, med njimi pet papežev; tako sv. papež Janez XXIII., ki je Fatimo obiskal še kot kardinal leta 1956, sv. papež Pavel VI., ki je Fatimo obiskal leta 1967, in še posebej sv. papež Janez Pavel II. , ki je bil 13. maja leta 1981 na Trgu sv. Petra žrtev atentata, a je krogla zgrešila in je potem, ko je okreval, 13. maja 1982 poromal v Fatimo in se Mariji zahvalil za rešitev 13. maja, prav na dan njenega prikazovanja v Fatimi. Sv. papež Janez Pavel II. je poromal v Fatimo še 13. maja leta 2000, ko je fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto prištel k blaženim. Počastil ju je tudi papež Benedikt XVI., ko je 20. maja 2010 poromal v Fatimo.
In končno je prišel dan, ko je fatimski dogodek dosegel najvišje priznanje, ko je 13. maja leta 2017 v Fatimo priromal papež Frančišek, ki je Frančiška in Jacinto razglasil za svetnika. Takrat je zbranim romarjem dejal : »Hvala, bratje in sestre, da me spremljate. Nisem mogel, da ne bi prišel sem, da se skupaj z vami zahvalim Mariji, ki se je 13. maja prikazala otrokoma Frančišku in Jacinti, ki sem ju danes pridružil zboru svetnikov.
Zahvalimo se, bratje in sestre, Mariji za vse prejete milosti in darove, ki v teh 100 letih Božje bližine in svetlobe prihajajo iz Fatime. Dragi rimarji, imamo mater, oklenimo se je kakor otroci in živimo iz upanja, ki ga oznanjata nova mlada pričevalca Frančišek in Jacinta. Odkrivajmo mladostno obličje Cerkve, ki žari, kadar je misijonarska, gostoljubna, svobodna, mlada, privlačna, revna v sredstvih in bogata v ljubezni.«

3. Da, dragi bratje, drage sestre, dosedanji in tudi novi nosilci češčenja presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega, priromali smo na ta sveti kraj, na to vseslovensko srečanje posvečenih Srcu Jezusovemu in Srcu Marijinemu, da bi se ob srečanju z Marijo, ki nas tu na poseben način sprejema, z nami nekaj zgodilo, da bi tisti, ki menijo, da so dobri, postali boljši, in bi se tisti, ki dvomijo in omahujejo, vrgli v objem Božje ljubezni in dovolili, da nas Gospod po Mariji resnično preustvarja v novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti. Dovolimo, da nam Gospod odstrani naše kamnito srce in nam vstavi novo srce (prim. Ezk 36,26), ki bo bolj čuteče, ki bo dovolilo, da nas Gospod upodobi po svojem svetem Srcu, ki je dobrote in ljubezni polno, ki je potrpežljivo in neskončno usmiljeno, ki je bogato za vse, ki ga kličejo, ki je vir življenja in svetosti, ki je pa tudi ranjeno z našimi grehi in grehi vsega sveta, kakor nam govori sv. Favstina Kowalska. V resnici Cerkev v Evropi in po širnem svetu, pa tudi Cerkev v naši domovini izgublja kompas, izgublja smer, izgublja notranjo, duhovno prerajajočo in osvobajajočo moč, mladost, duhovni polet in misijonarsko gorečnost, ko se mnogi člani Cerkve in drugi ljudje množično oddaljujejo od Jezusa Kristusa in njegovega evangelija in se zapletajo v meglene globine in temine zla in hudobije vseh vrst, ki jih vsi poznamo. To se v resnici ne dogaja prvič. Svetovna zgodovina in zgodovina Stare in Nove zaveze pozna mnoga temna obdobja, ko so ljudje delali, »kar je bilo hudo v Gospodovih očeh« (prim. Sod 2,11sl.) in se je tudi zdelo, da se vse ruši in propada, pa je vedno prišla rešitev. Kako? Po kom? Bog je vedno reševal svoje ljudstvo po znamenjih, dogodkih, različnih duhovnih gibanjih in ustanovah in zlasti po svetniških, karizmatičnih osebnostih, ki so svoje življenje zastavili za Jezusa Kristusa, za Božje kraljestvo, za blagor sveta in človeka.
Vsi kristjani in z nami vsi ljudje, ki v srcu dobro mislijo, in še posebej mi, dragi v Gospodu, ki danes obnavljamo, utrjujemo, poglabljamo ali na novo sklepamo našo posvetitev presvetemu Srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu Srcu Marijinemu, smo poklicani k tej prenovi, k temu novemu začetku.
Eno moramo paziti. To, da prenove ne začenjamo pri drugem, ampak pri sebi. Če bi začeli prenovo pri drugem, nas zadene Jezusov opomin: »Kaj pa gledaš iver … Izderi bruno v lasnem očesu …« (prim. Mt 7,3–5), to se pravi, da začnemo prenovo pri sebi, mogoče kar tako, da znova vzamemo v roke pravila združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu in se škof, duhovniki in verniki vprašamo, kako smo usklajeni s črko in duhom teh navodil. Vsi smo člani naših domačih družin, vsi imamo sorodnike in prijatelje, vsi smo člani posameznih župnij in njihovih ustanov in po njih člani Kristusove Cerkve. Vsi smo člani krajevnih skupnosti in po njih družbe, v kateri živimo. To je naš svet, to je okolje, kjer naj sveti naša luč, kjer smo nosilci, pričevalci dobrote in ljubezni Jezusovega in Marijinega Srca.
Ne bojmo se! Nismo sami. Prav zato smo priromali k Božji Materi Mariji, da nas bo danes in vedno znova vodila k Jezusu in k tisti veseli pripravljenosti: Hvala Ti, Gospod, ker si me poklical. Tudi po meni, tudi po Združenju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, naj se zida in gradi tvoje kraljestvo, v Božjo slavo ter v časni in večni blagor vsega človeštva. Amen.

Ni komentarjev:

Objavite komentar