ob
vseslovenskem srečanju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu
(sobota, 22. junija 2019)
Ko smo zbrani na vseslovenskem
romanju in srečanju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, smo poslušali
evangelij, ki je po svoji vsebini nekaj izrednega. Evangelist Matej nam
predstavi Jezusa sredi svojih nadebudnih učencev, ki so se pravkar vrnili s
prvega, bi lahko rekli, misijonskega potovanja in so Jezusu navdušeno
pripovedovali, kaj vse so doživeli, kako so jih ljudje poslušali in da so jim
bili celo hudi duhovi pokorni. Ob pogledu na te učence se je tudi v Jezusu
nekaj zganilo; evangelist Luka pravi, da se je »razveselil v Svetem Duhu«
(prim. Lk 10,21) in radostno vzkliknil : »Slavim te, Oče, Gospod nebes in
zemlje, da si prikril to modrim in razodel malim. Da, Oče, kajti tako ti je
bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Očeta kakor le Sin in
komur hoče Sin razodeti« (Mt 11,25–27). Glejte, Jezus se veseli, da se je začel
uresničevati Božji načrt odrešenja, vse tisto, kar mu je naročil Oče. Jezus se
veseli, da to Božje oznanilo odmeva v svetu, da ga ljudje sprejemajo, ne modri
in veliki tega sveta, ampak mali, tisti, ki jih Gospod v govoru na gori na
prvem mestu blagruje, ko pravi : »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je Božje
kraljestvo« ( Mt 5,3). Ti so Božji izvoljenci, Božji ljubljenci.
Res je vprašanje nekoliko drzno,
zahtevno, in vendar se moramo danes, na našem romanju, resno soočiti s samim
seboj in se iskreno vprašati: ali in v koliki meri nam pobožnost v čast Srcu
Jezusovemu in v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu pomaga, oziroma, ali, in v
koliki meri, nam posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu pomaga, da stopamo na
pot svetosti, da se bližamo uresničenju prošnje: Jezus, krotki in iz srca
ponižni, upodobi nas po svojem svetem Srcu; ali, in v koliki meri, uresničujemo
Jezusovo naročilo: »Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče nebeški, ki daje
sonce dobrim in hudobnim, in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,48).
1. Jezus nam ne postavlja le
visokega cilja, ki je novo življenje v Kristusu in naše posvečenje, ampak nas
vedno znova in še posebej danes vabi: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste
obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili. Vzemite moj jarem nase in
učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen, in našli boste počitek
svojim dušam« (Mt 11,28–30). To Jezusovo vabilo, pridite k meni, so Judje in
Jezusovi učenci v nekoliko drugačni obliki znova slišali malo pred zadnjo
večerjo, ko je Jezus zagotovil: »Ko bom povzdignjen z zemlje, se pravi, ko bom
povzdignjen na križ, bom vse pritegnil k sebi« (Jn 12,32). To se j res zgodilo
v podobi kruha in vina pri zadnji večerji. To se je zgodilo na Kalvariji, ko
nam je Jezus na križu izročil Marijo za našo mater, to se je zgodilo, ko iz
njegove prebodene strani privrejo vrelci Božje milosti za naše posvečenje in za
odrešenje sveta. Tu je začetek, tu je središče, od tu dalje se potem uresničuje
delo odrešenja na valovih človeške zgodovine, v moči Jezusovega naročila: »To
delajte v moj spomin, danes, jutri, dokler ne pridem v slavi« (prim. 1 Kor
11,23–26), prav kakor pravi kartuzijansko duhovno vodilo: »Stat crux, dum
volvitur orbis.« –Križ stoji, medtem ko se svet vrti. Pomeni, delo odrešenja
se, v moči Jezusovega naročila in zagotovila, »Ostanem z vami do konca sveta«
(prim. Mt 28,20), vztrajno uresničuje, med preizkušnjami sveta in tolažbami
Boga, ali še bolje, med »že in še ne« (prim. Rim 8,22–23) Božje odrešitvene
zgodovine. To pomeni, Božje kraljestvo je že tu, to je naše veselje in naša
sreča, ni pa še v vsej polnosti uresničeno, to ja naša naloga.
In potem so minevala stoletja, vedno
novi rodovi so prihajali, ko se je uresničevala podoba, ki jo vidimo
upodobljeno v starodavni rimski baziliki iz 4. stoletja, posvečeni sv. Klemenu,
tretjemu nasledniku apostola Petra. V apsidi tega svetišča je upodobljeno
»zmagoslavje križa« na mozaiku iz 12 stoletja. Izpod križa vrejo studenci žive
vode in ovčke prihajajo, se odžejajo in nadaljujejo pot. Vsem razumljiva podoba
človeštva, in še posebej podoba vseh verujočih, ki v vseh časih prihajajo in
zajemajo iz studencev odrešenja in zajemajo navdih in moč za pot proti večni
domovini.
Bog je v vseh časih obujal izbrane
duše, osebe, ki so na mnogotere načine pomagale, da je bilo prav poskrbljeno za
Božje ljudstvo. Eden izmed takih karizmatičnih osebnosti je bil sv. Janez
Eudes, duhovnik iz 17. stoletja, ki velja za duhovnega očeta, učitelja in
apostola liturgičnega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca. Močno spodbudo je
to češčenje dobilo tudi po videnjih in spisih sv. Marjete Marije Alacoque,
zlasti po uvedbi pobožnosti prvih petkov in prvih sobot in praznika presvetega
Srca Jezusovega, ki ga je za vso Cerkev leta 1856 razglasil papež Pij IX. Ob
100-letnici tega dogodka pa je papež Pij XII. vse obogatil z okrožnico »Haurietis
aquas«, v kateri nas s prerokom Izaijem vabi, da z veseljem zajemamo iz
studencev odrešenja (prim. Iz 12,3).
Vse to je pripomoglo, da se je v
Cerkvi v naši domovini v različnih obdobjih, zlasti pa pred 20 leti veliko
posameznikov, družin, duhovnih skupnosti in župnij posvetilo Jezusovemu in
Marijinemu Srcu. Nekoliko pozneje smo škofje izdali poseben Statut Združenja
posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, kjer je med drugim rečeno, naj
duhovniki in še posebej župniki priporočajo svojim vernikom in krščanskim
družinam, da se posvetijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu za bolj goreče in
dosledno življenje v duhovni blagor Cerkve in vsega človeštva.
2. Letos pa ne obhajamo le
20-letnice prizadevanj za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ampak tudi
100-letnico smrti sv. Frančiška, fatimskega pastirčka, ki je bil rojen 11.
junija 1908 in je umrl za posledicami španske gripe 4. aprila 1919, ko še ni
dopolnil 11 let. Njemu, kakor tudi njegovi mlajši sestrici Jacinti, ki je umrla
eno leto za Frančiškom, velja beseda Svetega pisma, »da se svetost ne meri po
številu let. Ker sta bila Bogu všeč, sta v kratkem času dosegla popolnost in
izpolnila dolga leta« (prim. Mdr 4,13–14). To potrjujejo množice romarjev, ki
se vse od 13. maja 1917, ko se je Marija prvič prikazala trem pastirčkom,
zbirajo v Fatimi, med njimi pet papežev; tako sv. papež Janez XXIII., ki je
Fatimo obiskal še kot kardinal leta 1956, sv. papež Pavel VI., ki je Fatimo
obiskal leta 1967, in še posebej sv. papež Janez Pavel II. , ki je bil 13. maja
leta 1981 na Trgu sv. Petra žrtev atentata, a je krogla zgrešila in je potem,
ko je okreval, 13. maja 1982 poromal v Fatimo in se Mariji zahvalil za rešitev
13. maja, prav na dan njenega prikazovanja v Fatimi. Sv. papež Janez Pavel II.
je poromal v Fatimo še 13. maja leta 2000, ko je fatimska pastirčka Frančiška
in Jacinto prištel k blaženim. Počastil ju je tudi papež Benedikt XVI., ko je
20. maja 2010 poromal v Fatimo.
In končno je prišel dan, ko je
fatimski dogodek dosegel najvišje priznanje, ko je 13. maja leta 2017 v Fatimo
priromal papež Frančišek, ki je Frančiška in Jacinto razglasil za svetnika.
Takrat je zbranim romarjem dejal : »Hvala, bratje in sestre, da me spremljate.
Nisem mogel, da ne bi prišel sem, da se skupaj z vami zahvalim Mariji, ki se je
13. maja prikazala otrokoma Frančišku in Jacinti, ki sem ju danes pridružil
zboru svetnikov.
Zahvalimo se, bratje in sestre,
Mariji za vse prejete milosti in darove, ki v teh 100 letih Božje bližine in
svetlobe prihajajo iz Fatime. Dragi rimarji, imamo mater, oklenimo se je kakor
otroci in živimo iz upanja, ki ga oznanjata nova mlada pričevalca Frančišek in
Jacinta. Odkrivajmo mladostno obličje Cerkve, ki žari, kadar je misijonarska,
gostoljubna, svobodna, mlada, privlačna, revna v sredstvih in bogata v
ljubezni.«
3. Da, dragi bratje, drage sestre,
dosedanji in tudi novi nosilci češčenja presvetega Srca Jezusovega in
brezmadežnega Srca Marijinega, priromali smo na ta sveti kraj, na to
vseslovensko srečanje posvečenih Srcu Jezusovemu in Srcu Marijinemu, da bi se
ob srečanju z Marijo, ki nas tu na poseben način sprejema, z nami nekaj
zgodilo, da bi tisti, ki menijo, da so dobri, postali boljši, in bi se tisti,
ki dvomijo in omahujejo, vrgli v objem Božje ljubezni in dovolili, da nas
Gospod po Mariji resnično preustvarja v novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen
v resnični pravičnosti in svetosti. Dovolimo, da nam Gospod odstrani naše
kamnito srce in nam vstavi novo srce (prim. Ezk 36,26), ki bo bolj čuteče, ki
bo dovolilo, da nas Gospod upodobi po svojem svetem Srcu, ki je dobrote in
ljubezni polno, ki je potrpežljivo in neskončno usmiljeno, ki je bogato za vse,
ki ga kličejo, ki je vir življenja in svetosti, ki je pa tudi ranjeno z našimi
grehi in grehi vsega sveta, kakor nam govori sv. Favstina Kowalska. V resnici
Cerkev v Evropi in po širnem svetu, pa tudi Cerkev v naši domovini izgublja
kompas, izgublja smer, izgublja notranjo, duhovno prerajajočo in osvobajajočo
moč, mladost, duhovni polet in misijonarsko gorečnost, ko se mnogi člani Cerkve
in drugi ljudje množično oddaljujejo od Jezusa Kristusa in njegovega evangelija
in se zapletajo v meglene globine in temine zla in hudobije vseh vrst, ki jih
vsi poznamo. To se v resnici ne dogaja prvič. Svetovna zgodovina in zgodovina
Stare in Nove zaveze pozna mnoga temna obdobja, ko so ljudje delali, »kar je
bilo hudo v Gospodovih očeh« (prim. Sod 2,11sl.) in se je tudi zdelo, da se vse
ruši in propada, pa je vedno prišla rešitev. Kako? Po kom? Bog je vedno reševal
svoje ljudstvo po znamenjih, dogodkih, različnih duhovnih gibanjih in ustanovah
in zlasti po svetniških, karizmatičnih osebnostih, ki so svoje življenje
zastavili za Jezusa Kristusa, za Božje kraljestvo, za blagor sveta in človeka.
Vsi kristjani in z nami vsi ljudje,
ki v srcu dobro mislijo, in še posebej mi, dragi v Gospodu, ki danes
obnavljamo, utrjujemo, poglabljamo ali na novo sklepamo našo posvetitev
presvetemu Srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu Srcu Marijinemu, smo poklicani k
tej prenovi, k temu novemu začetku.
Eno moramo paziti. To, da prenove ne
začenjamo pri drugem, ampak pri sebi. Če bi začeli prenovo pri drugem, nas
zadene Jezusov opomin: »Kaj pa gledaš iver … Izderi bruno v lasnem očesu …«
(prim. Mt 7,3–5), to se pravi, da začnemo prenovo pri sebi, mogoče kar tako, da
znova vzamemo v roke pravila združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu
in se škof, duhovniki in verniki vprašamo, kako smo usklajeni s črko in duhom
teh navodil. Vsi smo člani naših domačih družin, vsi imamo sorodnike in
prijatelje, vsi smo člani posameznih župnij in njihovih ustanov in po njih člani
Kristusove Cerkve. Vsi smo člani krajevnih skupnosti in po njih družbe, v
kateri živimo. To je naš svet, to je okolje, kjer naj sveti naša luč, kjer smo
nosilci, pričevalci dobrote in ljubezni Jezusovega in Marijinega Srca.
Ne bojmo se! Nismo sami. Prav zato
smo priromali k Božji Materi Mariji, da nas bo danes in vedno znova vodila k
Jezusu in k tisti veseli pripravljenosti: Hvala Ti, Gospod, ker si me poklical.
Tudi po meni, tudi po Združenju posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, naj
se zida in gradi tvoje kraljestvo, v Božjo slavo ter v časni in večni blagor
vsega človeštva. Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar