V Jezusovi domovini (11)

Toda to ni tisti del Karmela, kjer je živel prerok Elija. Prav tako pa je povezan z prerokom Elijem. Ko je ves Izrael začel malikovati, so tako zelo zašli, da je od Gospodovih prerokov ostal samo še prerok Elija. Sklical je Izraelce in vse poganske svečenike. Ljudstvu je predlagal, naj se odloči, kateremu bogu bo služilo. Ali Jahveju, pravemu Bogu, ali malikom. Ukazal je, naj pripravijo dva vola. Enega je dal poganskim svečenikom in jim rekel, naj ga darujejo maliku. Sam je dobil drugega vola, da bi daroval Gospodu ognjeno daritev. Ker je bilo poganskih svečenikov štiristo, jim je dal prednost, da oni prej darujejo. Ljudstvu je predlagal, naj se oklene tistega boga, ki bo odgovoril z ognjem. Vse so pripravili, ognja pa niso smeli podtakniti.

Poganski svečeniki so okoli oltarja plesali obredne plese, vpili, jadikovali k maliku in ga prosili, naj vrže ogenj z neba. Nič se ni zgodilo. Zvečer je pristopil še Elija in pripravil vse za daritev. Ker se je želel izogniti vsakemu sumničenju, je ukazal, naj na drva in na za daritev pripravljenega vola trikrat vlijejo vodo. Vse okoli oltarja je bilo mokro in voda je stala okoli v kotanjah in žlebičkih. Elija je povzdignil roke in se z vsem srcem obrnil h Gospodu. Ogenj je padel z neba in použil žrtev na oltarju. Polizal je celo vodo v kotanjah in žlebičkih.

Dokazal je ljudstvu, kateri bog je pravi Bog. Velel je poloviti in zgrabiti vse poganske svečenike. Odpeljal jih je drugo stran v ravnino in jih ob potoku Kišonu pomoril.

Tega dogodka se spominjajo na tem kraju. Tu je zgrajena lepa cerkev. Na dvorišču stoji na visokem podnožju velik kip preroka Elija, ki drži v roki ognjeni meč in stoji na truplu poganskega svečenika. Ker je bil že večer in se je sonce nagibalo k zatonu, je Elijev kip žarel kot luč v temini zadaj stoječih pinij. Na podstavku je napis iz Sirahove knjige: »Kakor ogenj je vstal prerok Elija in njegova beseda je bila kakor goreča bakla.« Ob nogah ima postavljen grb karmeličanskega samostana, kar pomeni, da je ob cerkvi tudi karmeličanski samostan.

V cerkvi, ki je novejšega datuma, smo najprej prisluhnili škofovi besedi. Potem smo si nekoliko ogledali cerkev. V cerkvi je na stenah več svetopisemskih izrekov v treh jezikih: hebrejskem, arabskem in latinskem. Pogled mi je pritegnila lepa ikona Karmelske Matere Božje z Jezusom v naročju. V levi roki drži karmelski škapulir. V oltarnem prostoru je v pozlačeni kovini upodobljen prerok Elija na begu, ko je ves obupan in utrujen zaspal pod bodičevjem. Namesto bodičevja je narejena lepa datljeva palma z velikimi grozdi datljev. Angel stoji ob njem in mu ponuja podpepelnik in vrč vode. Na steni je kraljeval lep križ. Korpus je bil pritrjen na čisto preprosti oljčni veji, čisto grobo obdelani.

Iz cerkve smo šli na razgledno teraso. Iz Karmelskega pogorja se je videlo na vzhod v veliko in rodovitno Jezraelsko ravnino, ki se je vsa kopala v rastočem žitu. Med njivami so se svetile velike srebrne lise, kar so bila vodna zajetja. Videti je bilo, da je bilo vode v obilju, pa so jo nalovili za čas, ko je bo primanjkovalo. Poleg njiv je bilo tam še vojaško letališče za izraelska letala.

Škof je pokazal proti dolini in me opozoril na tri ceste, ki so tvorile trikotnik. V sredi tega trikotnika je bilo nekaj podobnega podolgovati jami. Ko sem bolj natančno pogledal, sem lahko opazil strugo majhnega potočka. To je torej potok Kišon, kjer je Elija obračunal s poganskimi svečeniki. Seveda, to njegovo dejanje ni ostalo neopaženo. Kraljica Jezabela, ki je poganske svečenike podpirala in jih hranila, je dala sporočiti Eliju, da bo z njim enako storila, kot je on storil s poganskimi duhovniki. Elija je v strahu za življenje zbežal iz dežele in šel proti jugu ter po štiridesetih dneh prispel na goro Sinaj.

V veži pred trgovinico so bili obešeni lepi reliefi s prizori Elijeve daritve. Umeščeni so v lepe lesene okvire. Videti je, da so že nekoliko starejšega datuma, ker so bili nekoč že razbiti. Lepo so jih sestavili in restavrirali, da jih romarji še vedno lahko občudujejo.

V priročni trgovinici smo nakupili nekaj spominkov. V cerkvi pa sem se spomnil vseh Karmen, ki jih poznam. Od tod namreč izhaja njihovo ime Karmen. Seveda pod tem imenom ne mislimo samo na goro Karmel marveč je to sopomenka za Karmelsko Mater Božjo, ki je na drugi strani Karmelskega pogorja. Na vrtu sem nabral nekaj malih kamenčkov, saj mi je ena od Karmen, ki jih poznam, naročila naj se je spomnim na Karmelski gori in ji prinesem kamenček od tam.

Sonce se je že precej nagnilo k zahodu, ko smo nadaljevali pot še bolj na severni del Karmelskega pogorja. Vozili smo se med pašniki, malimi gozdički in druzovskimi vasicami. Kmalu je spodaj v dolini zasijalo pristaniško mesto Hajfa. Bilo je že na pol v senci.

Ustavili smo se na lepi razgledni točki. Velik del mesta je bil pred nami, kakor na dlani, na osojnem pobočju pod nami pa čudoviti vrtovi. Škof Jurij nam je razložil, da so ti vrtovi last neke muslimanske ločine, ki je zelo miroljubna. Veliko pa se ukvarjajo z vrtovi in parki. Spodaj pod vrtovi imajo svoje svetišče, ki ima lepo pokončno rdečkasto kupolo.

Pogled po pobočju je bil čaroben. Stali smo ob kamniten zidu, ki je bil zgornji rob parka. V dolino je bilo narejenih cela vrsta teras, ki so prehajale z razkošnimi stopnicami ena v drugo. Palme so poživljale vrtove. Zasajenega je bilo mnogo cvetja, pa tudi s travo posejanih površin je bilo veliko. Stopnice so vodile po celem pobočju do templja v dolini. Od templja pa do pristanišča pa je vodila široka avenija, tako da se je njena os podaljševala preko svetišča po stopnicah do razgledne točke na vrhu. Narejenih je pet velikih teras, ki predeljujejo pokončno pot s petimi umetelno kovanimi vrati. Gramoz na teh terasah je rdeče barve, vanje pa so nameščene gredice s cvetjem.

Lepo, človek bi kar obstal in gledal. Še lepše bi bilo počasi in z užitkom stopati po stopnicah v dolino. Ne vem pa, če je dovoljeno. Ko smo zgoraj hoteli priti so zidca, so vsem, ki so kadili, onemogočili vstop. Morali so odložiti cigarete v pepelnik.

Pot smo nadaljevali po vrhu Karmelskega pogorja in se začeli spuščati proti Hajfi. Nismo še bili čisto na dnu, ko smo zavili desno na veliko parkirišče. To je bila naša zadnja postaja tega dne. Pred nami je bil velik karmeličanski samostan Marije zvezde. Mislim, da je tu zibelka karmeličanskega reda.

Ob velikem samostanu smo šli v cerkev. Je nekoliko drugačna kot druge, saj ima prezbiterij in oltar v »prvem nadstropju«. Pod oltarjem je lepa Elijeva votlina. Tudi v tem okolišu je veliko votlin.

Vse kaže, da je del votline tako izklesan, da je bilo v njem mogoče postaviti oltar. Na kamen so naslonjene marmornate plošče, ki tvorijo preprost oltar. Za oltarjem je lep kip preroka Elija z razprostrtimi rokami. Kip je rjav, najbrž lesen.

Nad votlino pa je zgrajen prezbiterij. Tako so mašniki med sveto mašo vsaj dva metra višje od ljudi v cerkvi. Iz cerkve se na oltar zelo lepo vidi.

Za oltarno mizo je lep oltar Karmelske Matere Božje. V naročju ima Jezusa, ki drži v rokicah škapulir. Tudi Marija ima v desni roki škapulir in ga ponuja ljudem.

V cerkvi sem se nekoliko ustavil in v mislih izročil Mariji vse naše sestre karmeličanke. Dobro sem povezan z njimi. Tudi one veliko molijo zame, zato sem čutil dolžnost, da se jih spomnim na njihovem svetem kraju. Da bi imele moč živeti v ločenosti od sveta in bi kljub temu ves svet znale prinašati pred Gospoda. Gospod, daj jim, da bodo sol zemlje, posebej danes, ko je svet tako »razsoljen« in mu prave krščanske slanosti zelo primanjkuje. Tudi preroku Eliju sem jih priporočil. Da bi imele vsaj malo njegove moči in bi znale junaško opozarjati na napake in bi bile luč krščanskega življenja.

Cerkev ni kdove kako velika. Na stropu je narejena lepa kupola, ki je vsa poslikana z freskami. Prizori so povezani z zgodovino karmeličanskega reda in s prerokom Elijem. Pod kupolo pa so na vogalih, na katere je ta naslonjena, upodobljeni štirje evangelisti. V stranskem prostoru sem našel v zidni niši lepe jaslice.

Zunaj je bilo že temno in nekoliko hladno, zato nismo dolgo čakali. Hitro smo se spravili na avtobusa in nadaljevali pot nekoliko severovzhodno proti Nazaretu. Zahodno od Nazareta je malo višje hribovje, tako da leži samo mesto nekoliko nižje. V eni od vasic na tem hribovju je v začetku dvajsetega stoletja živela mala sestra Mirjam. Kot otrok je vedno s hrepenenjem gledala na Karmel. Ta pogled se ji je tako vtisnil v spomin, da ga je nosila s seboj vse življenje. Posebej, ko je postala karmeličanka v Franciji in se je na večer življenja vrnila v Sveto deželo. V Betlehemu je ustanovila nov samostan karmeličank in ga tu sama pomagala graditi. V njem je umrla v sluhu svetosti, danes pa je prišteta med svetnice karmeličanskega reda.

Po ozkih ulicah smo dospeli do hotela v Nazaretu. Tam smo se namestili, povečerjali in odšli k počitku. Res, naše romanje se je nagibalo h koncu. Toda pred nami sta bila še dva bogata dneva romanja po Galileji. Pa tudi mesto Nazaret je čakalo na naš obisk. Tudi tu smo imeli namen se ustaviti nekoliko več, da bi lahko vsaj malo posedeli ob Marijinem in Jožefovem domu. Ob domu, kjer je doraščal Jezus.

Dan smo zgodaj začeli. Opravili smo se proti gori Tabor, ki je bila naša prva postaja. Pod goro je veliko prostora za avtobuse. Tudi spominke je mogoče nakupiti. Ker je gora Tabor precej visoka in ima strmo pobočje, vodi na vrh zelo vijugasta cesta. Z avtobusi se je nemogoče peljati po taki cesti, zato smo spodaj počakali, da so nas z minibusi zvozili na vrh. Pred petindvajsetimi leti sem šel peš na vrh. Eno dobro uro hoda je.

Med čakanjem na prevoz se nam je pridružila skupina romarjev iz Indije. Nekaj besed smo spregovorili z njimi. Seveda ne jaz, ker ne znam angleško, pomagale so mi romarice in Črnuč.

Indijci so zame čudoviti ljudje. Njihova temna polt in lasje, ki so tako črni, da se v soncu kar modro ali zeleno bleščijo. Posebej čudovite so indijske žene z lepimi lasmi in kot oglje črnimi očmi. Toda oči niso ubite, lesketajo se kot zvezde. Naredil sem nekaj fotografij neke indijske žene in njene hčere. Domenili smo se, da bi radi imeli fotografije. Dali so mi elektronski naslov. Poslal se jim slike, a nisem prepričan, da so jih prejele, saj nisem dobil nobenega odgovora.

Končno smo tudi mi prišli na vrsto. Bili smo skoraj zadnja skupina slovenskih romarjev. Težko se je bilo stlačiti v minibus, saj so vsi želeli čim prej priti na vrh.

Po ovinkasti cesti smo počasi lezli proti vrhu. Vedno lepši pogled se je odpiral. Najlepše je bilo na vrhu. Pogled proti vzhodu in jugu je bil prekrasen. Toda najprej smo morali poiskati škofa Jurija in našo skupino.

Našli smo jih ob cerkvi pod neko streho. Mislim, da so bile tam neke izkopanine. Škof nam je razlagal odlomek iz evangelija, ki govori o Jezusovi spremenitvi na gori. Preden je trem učencem napovedal svoje trpljenje, jih je odvedel na to goro in jim dal vsaj do neke mere doživeti svojo nebeško slavo. Popolnoma je ni mogoče dojeti s človeškimi očmi, saj so preskromne, da bi jo mogle zaznati v vsej njeni veličini. Izbrani apostoli so bili tako prevzeti, da je Peter hotel kar tam ostati in postaviti tri šotore. Toda Jezus jih je prebudil iz zamaknjenosti in jim nazaj grede prvič napovedal, da bo moral trpeti od starešin ljudstva in bo umorjen. Apostoli tega niso razumeli, a pogled v Jezusovo nebeško slavo jim je bil neke vrste moč, da so mogli vztrajati ob njem.

Škof Jurij nam je povedal, da se v evangeliju po Janezu trikrat oglasi Bog Oče. Pri krstu v Jordanu, enkrat vmes in še na gori Tabor. To trojno javljanje Boga Očeta, na nek način nadomešča tri Jezusove napovedi trpljenja, ki pri evangelistu Janezu manjkajo.

Po razlagi smo si ogledali še cerkev. Velika je in z dvema krepkima zvonikoma. Notranjost je dokaj preprosta. Stene so neometane, vidijo se kamni, iz katerih je zgrajena cerkev. Stropa nima, zato se vidi leseno ostrešje. Tudi v cerkvi na gori Tabor je oltar nekoliko višje, ker je pod oltarjem kripta. V kripti je lepo barvno okno z dvema velikima pavoma. Nad glavnim oltarjem je v vrhu prezbiterija narejen lep mozaik, ki prikazuje dogodek spremenjenja na gori. Večina ozadja je zlata. V sredini je nekoliko od tal upodobljen Jezus, vsa njegova oblačila so bela. Na njegovi desni strani je Mojzes s tablama postave v rokah, na Jezusovi levi pa prerok Elija, ki ima v rokah dolg trak. Na tleh stojijo apostoli, eden na Jezusovi desni in dva na njegovi levi.

Cerkev je bila zasedena. Neka nemška skupina je obhajala sveto mašo. Kolikor se je dalo, smo si cerkev ogledali, bolj od zadaj in iz strani. Lepo je bila razsvetljena. Stene iz golega kamna so bile razsvetljene, sprednji mozaiki pa so človeka popeljali v skrivnost našega življenja, ki se razteza v dva svetova. Prvi je ta zemlja, na kateri živimo, drugi je večnost, ki jo nosimo kot seme v svojem srcu. To sta različna svetova, ki med seboj nista najbolj združljiva. Saj nam je težko razumeti, kako bo v večnosti, ko bodo premagane vezi tega minljivega življenja. Gotovo bo lepo. Tudi učenci, ki so se z Jezusom povzpeli na sveto goro, so začutili lepoto večnosti. Peter je bil tako navdušen, da bi kar tam postavil tri šotore. Toda ni bil še njihov čas. Potrebno je bilo še bolj globoko vstopiti v bolečino in trpljenje te solzne doline. Jezusovo trpljenje je bilo pred njimi. Jezus sam jim je napovedal, da se že približuje. Ko so ob Jezusovem trpljenju dozoreli in jih je moč Svetega Duha postavila nazaj na noge, so morali doživeti še svoje trpljenje. Toda bilo jim je lažje, saj niso bili sami. Jezus je bil z njimi in jim dajal moč, pa tudi Tolažnik Sveti Duh jih je krepil, da so lahko oznanili Jezusovo vstajenje po vsem tedanjem svetu.

Bilo mi je lepo v cerkvi. Kako rad bi se usedel in bil z Jezusom, ki se je tukaj spremenil. Škoda, ker so naša romanja tako kratka. Slaba dva tedna tako hitro mineta. Usedel bi se in preprosto bil tam ter skušal premisliti in podoživeti svete trenutke. To so vendar sveti kraji, kjer Bog na poseben način spregovori. Skoraj zavidal sem starim romarjem, ki so pred petnajstimi ali še več stoletji romali na te svete kraje in si vzeli čas, da so doživeli vso Božjo bližino in moč teh milostnih krajev. Nikamor se jim ni mudilo. Danes pa tako hitimo in tekamo iz kraja v kraj. Ne znamo se ustaviti in uživati čas, ki nam ga Bog podarja.

Malo sem se pa le ustavil in v mislih poletel skoraj dve tisočletji nazaj, ko se je Jezus razodel svojim izbranim učencem. Na to goro sem v srcu prinesel vse, ki so me prosili, naj se jih spomnim na svetih krajih. Pa tudi vseh tistih, ki iščejo svojega Boga. Naj se jim Jezus razodene kot Bog ljubezni, da ga bodo mogli vzljubiti in živeti z njim. Gospod, ki se razodevaš, blagoslovi vse moje domače in prijatelje, daj jim svojih milostnih darov v izobilju, da bodo zmogli življenje oblikovati po tvojih besedah.

Zunaj smo se povzpeli še na teraso ob cerkvi. Bil je lep razgled daleč v doline. Ne vem točno, v katere smeri se je videlo, saj premalo poznam Sveto deželo. Sonce nas je lepo grelo, a toplo kljub temu ni bilo. Bilo je vetrovno.

Toda časa ni bilo na pretek. Kombiji, ki so nas zvozili na vrh gore, so začeli odvažati romarje nazaj v dolino. Ker sem prišel med zadnjimi na vrh, sem sklenil, da bom med zadnjimi tudi odšel v dolino. Pregledali smo še trgovinico, ki so jo vodili bratje frančiškani. Nisem imel kakše posebne želje nakupovati, a nekaj se je našlo. Kupil sem si ličen križ iz oljčnega lesa. Spominkov tako ali tako ni dovolj; ko prideš domov, ti je vedno žal, zakaj nisi nakupil še kaj, da bi lahko razdelil med tiste, ki so pričakovali kakšen oprijemljiv spominek.

p. Branko Petauer