Ta molitev me je že od otroških let
dolgočasila. Imela sem jo za smešno ponavljanje enega in istega in v njej nisem
videla smisla. Pa še kolena so me bolela, ko smo klečali ob klopi. Potem so
prišle stiske, ki so pobrale moj notranji mir, mojo gotovost vase, in prinesle
negotovost, žalost, nemir in strah. Ko se nisem zmogla sama rešiti iz tega, sem
se nekega večera zatekla k molitvi rožnega venca. Proti koncu molitve sem
začutila, da sem se počasi umirila. Rožni venec sem začela moliti vsak večer.
In z vsako molitvijo sem se počutila bolje. Nisem bila več sama. Z menoj je bil
Bog Oče, Jezus in Marija. Tako je postala ta molitev del mojega vsakdana.
Vedno bolj sem razumela, da je to pogovor z
Bogom. In začela sem se pogovarjati. Med posamezne molitve se je izlivalo vse,
kar je napolnjevalo moje srce: strah, kesanje, prošnje, zahvale, adoracija …,
preproste besede, nič izumetničenega, kot je privrelo iz mojega srca. Odprla
sem svoje srce, da se me je molitev včasih dotaknila do solz.
Potem sem pričela dvomiti, če je tako prav.
Nekega dne sem šla k spovedi. Nič nisem omenila spovedniku tega dvoma, pozabila
sem na to. Na koncu pogovora pa mi je duhovnik dejal: »Molite rožni venec, a
molite ga živo! Med molitev položite vse, kar vas teži. Pogovarjajte se z
Bogom!« Osupnila sem, kako on ve, da sem o tem dvomila. Tako je Jezus odgovoril
na moje vprašanje.
Marjeta
Ni komentarjev:
Objavite komentar