Med drugo svetovno vojno, v kateri so se Rusi
borili proti Nemcem, je na praznik Svetih treh kraljev nemški vojaški bolničar
Karl, ki je bil na ruski fronti, vstopil v kapelo sredi gozda, da bi se
udeležil mašne daritve. Zagledal je pravoslavnega duhovnika in njegovo ženo, ki
sta nameravala obhajati sveto mašo. Karl se je v ruščini predstavil: »Sem frančiškanski redovnik. Ali sem lahko
pri maši?« »Pridi,« mu je odgovoril pop. Trije udeleženci
so ganjeni: glej, nevarnosti gnusne vojne so v evharistiji združile pravoslavne
in katoličane, Ruse in Nemce! Vsa nebeška mehkoba je preplavila tri srca, ki so
postala eno samo srce v Kristusu.
Proti koncu verskega obreda so vojaki Rdeče
armade, ki so šli po Karlovih sledeh, nenadoma obkolili kočo in grozili popu: »Izroči nam ga, sicer streljamo!«
Ne da bi se zmedel, je pravoslavni duhovnik
položil roko na ramo Nemca in razložil: »Je
frančiškanski redovnik, starec!« (Starci so puščavniki, ki živijo
v ruskih gozdovih in se posvečajo molitvi in pokori.) Dediščina stare »svete
Rusije« je pričela prevzemati srca Stalinovih vojakov, ki so bili vzgojeni v
čistem ateizmu. Pri besedi starec
so se vojaki iz spoštovanja instinktivno priklonili.
Pravoslavni
duhovnik je nadaljeval: »Starec je prišel, da bi z menoj molil. Prosim vas, da
ga zdravega varno pripeljete do meje nemške fronte.« Z migljajem
glave je ruski podoficir pokazal, da bo izvršil prejeto nalogo, in vojaki so
nemškega redovnika pripeljali nazaj k njegovemu bataljonu. Ta dogodek se je
pripetil blizu mesta Orel, ki leži 250 km južno od Moskve. Karl je danes
misijonar na Japonskem. Nikoli ni pozabil tistega 6. januarja 1942, praznika
Svetih treh kraljev, dneva, ko se je z roko dotaknil »svete Rusije«.
Véronique Gariel, v: Catacombes, januar 1983
Ni komentarjev:
Objavite komentar