Večja ali manjša učinkovitost naše molitve temelji v našem večjem ali manjšem zaupanju. V podobi to izrazimo z vzvodovo oporo, ki je daljša ali krajša. Vse, kar zmanjšuje naše zaupanje, zmanjšuje tudi uspeh molitve. Uspešnost molitve je torej odvisna od moči našega zaupanja«.
Poglejmo vzroke, ki zaupanje zmanjšujejo. Ne
gre za zaupanje v molitev samo, temveč za zaupanje v Boga. Vse, kar nas
kakorkoli oddaljuje od Boga, zmanjšuje tudi naše zaupanje vanj. Smrtni greh, ki
nas od Boga ne le oddalji, temveč celo napravi za njegove sovražnike, je prva
ovira, da naše zaupanje ni tisto, kar naj bi bilo, da bi naša molitev bila
učinkovita.
Res je, četudi bi bili največji grešniki,
gotovo moremo in moramo moliti. Tukaj ne gre za to. Pač pa, če smo grešniki in
se tega zavedamo, seveda pri svojih prošnjah ne moremo imeti tistega zaupanja,
ki bi ga sicer imeli, če bi bili Božji prijatelji.
Pri tem pa moramo takoj razlikovati dve stvari:
a) ali Bog grešnike usliši ali ne, če ga kaj prosijo, in b) ali more grešnik
sam na sebi imeti zaupanje, da bo njegova molitev uslišana. Sleporojeni, o
katerem pripoveduje sveti Janez (Jn 9, 31), ko pred farizeji brani Kristusa, ki
ga je ozdravil, navaja dokaz, da Bog grešnikov ne usliši: »To je vendar čudno,
da vi ne veste, odkod je (Kristus namreč), pa je meni oči odprl! Vemo, da
grešnikov Bog ne usliši, marveč, če je kdo bogaboječ ali spolnjuje njegovo
voljo, tega usliši.« V vsem tem je dobri slepi človek s čudovito zdravo
razsodnostjo farizejem dokazal, da tisti, ki mu je oči odprl, ni mogel biti
grešnik. In to je popolnoma gotovo in potrjuje, kar smo povedali. Noben grešnik
sam na sebi ne more imeti toliko zaupanja v Boga, da bi od njega mogel doseči,
da bi Bog zanj storil čudež, kakršen je bil ta, ko je sleporojenemu povrnil
vid. To pa Boga ne ovira, da ne bi uslišal tudi molitev grešnikov, če svoje
grehe obžalujejo, kakor vidimo pri javni grešnici in pri desnem razbojniku.
Rekli smo, da greh, zlasti kadar je greh iz
navade, v grešniku zmanjšuje zaupanje, ki je potrebno, da bo njegova molitev
učinkovita. To je tudi potrjeno s Kristusovim naukom o tem. So grehi, ki jih Bog
posebno sovraži: to so grehi zoper ljubezen in zoper pravičnost. Kristus nas
uči, da moramo svojim sovražnikom odpuščati, in nam je zapovedal moliti za
tiste, ki nas preganjajo in obrekujejo. Tega pa ni učil zgolj s svojo besedo,
marveč tudi s svojim zgledom: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk
23,34).
Če torej njegovih zapovedi ne ubogamo, je čisto
naravno, da ni voljan nas uslišati, in zato nas je učil v Gospodovi molitvi:
»Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Prav
posebno nam pojasni to prekrasna prilika, ki nam jo pripoveduje sveti Matej:
»Kralj je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. In ko je začel računati, so
mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov (20.000.000
dolarjev). Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal gospod prodati njega,
njegovo ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je predenj
padel in ga prosil: 'Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem'. Usmilil se je
gospod tega hlapca, ga oprostil in mu dolg odpustil. Ko pa je ta hlapec odšel,
je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarijev (en dolar),
in ga zgrabil ter davil, govoreč: 'Plačaj, kar si dolžan!' Njegov sohlapec pa
je padel predenj in ga prosil: 'Potrpi z menoj in vse ti povrnem'. Oni pa ni
hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler ne bi plačal dolga. Ko so pa
njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves
ta dogodek povedat svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu
rekel: 'Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi
bil tudi ti dolžan, usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se jaz usmilili
tebe?' In razsrdil se je njegov gospod in ga izročil mučiteljem, dokler ne bi
poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne
odpustite vsak svojemu bratu« (Mt 18, 23–35).
V evangeliju je še eno mesto, ki se nanaša na
molitev in ki dokazuje, kako zoprn je Bogu greh zoper ljubezen: »Jaz pa vam
pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodbo … Če
torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper
tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem, in pojdi, da se poprej spraviš s svojim
bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,22-25).
Če pomislimo, kako zoprni so Bogu grehi zoper
ljubezen in pravičnost, kdo si bo še drznil imeti dovolj zaupanja, da bo
njegova molitev učinkovita, ko pa vidi, da njegovo vest obtežujejo prav ti
grehi? Pa se vendarle še najdejo kristjani, ki s tako obteženo vestjo Boga zase
in za svoje prosijo prav posebnih dobrot; in, če jih ne dobijo, se jezijo na
Boga, ki jim ni hotel dati, kar so ga prosili. »Pusti svoj dar tam pred
oltarjem, in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, potem pridi in daruj
svoj dar.« Potem ne bo nobene ovire več, ki bi nujno zmanjševala tvoje
zaupanje.
Najhujše pa je, da so ljudje, ki mislijo, da
imajo zaupanje, pa imajo le »predrzno zaupanje«. Marsikdo namreč predrzno
zaupanje zamenjuje s pravim zaupanjem, ker je predrzno zaupanje tudi vrsta
zaupanja, toda predrzno in domišljavo, ki človeka nagiblje, da od Boga kaj
pričakuje, pa brez razloga ali upravičenega vzroka. O takem primeru nam poroča
sveti Matej: »Potem ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh
templja ter mu reče: 'Ako si Božji Sin, se vrzi dol, zakaj pisano je: 'Svojim
angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob
kamen.' Jezus pa mu je rekel: 'Pisano je tudi: 'Ne skušaj Gospoda, svojega
Boga!« (4,5–6).
To, kar je hudič našemu Gospodu predlagal, češ
da je dejanje zaupanja v Boga, sklicujoč se celo na Sveto pismo, ni bilo v
resnici nič drugega kot dejanje predrznosti. Ta obžalovanja vredna zamenjava
uničuje pravo zaupanje, ki je za učinkovito molitev potrebno.
Kar naše zaupanje še bolj manjša, kar ga s
korenino vred uniči, je nezaupanje in oklevanje. Če kaj Boga prosimo s takim
zaupanjem, češ »bomo videli, ali se bo posrečilo,« smo svojo molitev docela
uničili.
Na svetu je le malo ljudi, ki bi res vedeli,
kaj hočejo. In to, da ne vemo, kaj pravzaprav hočemo, je vzrok omahovanja in
zato tudi nezaupanja. Druga vrsta kolebanja pa je marsikdaj, kadar bi radi
prejeli dve ali več stvari, ki so si nasprotne ali protislovne.
Še nekaj je, kar naše zaupanje zmanjšuje, to je
malodušnost, ki se nas prime, če takoj ne dobimo, kar prosimo. Večkrat začnemo
zaupno moliti; če pa dalj časa na svojo molitev ne dobimo ugodnega odgovora, se
začnemo vdajati nezaupanju, nastopi oklevanje.
Kar pa molitev samo končno in popolnoma uniči,
je pomanjkanje vere. Nekdo je kot otrok goreče molil, da bi mu Bog dal denarja,
da bi pomagal očetu, ki je bil bolan. Denarja pa ni bilo, in oče je umrl. Nato
je takole sklepal: »Bog me ni uslišal, ker ga ni!« In končno je postal
brezbožnik. Jasno je, ko je vero izgubil, da tudi molil ni več. Vzvodova opora
se je skrčila na – nič.
C. M. de Heredia
Ni komentarjev:
Objavite komentar