Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 26. marec 2018

Vir največje moči - Moč molitve je odvisna od našega zaupanja


Večja ali manjša učinkovitost naše molitve temelji v našem večjem ali manjšem zaupanju. V podobi to izrazimo z vzvodovo oporo, ki je daljša ali krajša. Vse, kar zmanjšuje naše zaupanje, zmanjšuje tudi uspeh molitve. Uspešnost molitve je torej odvisna od moči našega zaupanja«.
Poglejmo vzroke, ki zaupanje zmanjšujejo. Ne gre za zaupanje v molitev samo, temveč za zaupanje v Boga. Vse, kar nas kakorkoli oddaljuje od Boga, zmanjšuje tudi naše zaupanje vanj. Smrtni greh, ki nas od Boga ne le oddalji, temveč celo napravi za njegove sovražnike, je prva ovira, da naše zaupanje ni tisto, kar naj bi bilo, da bi naša molitev bila učinkovita.
Res je, četudi bi bili največji grešniki, gotovo moremo in moramo moliti. Tukaj ne gre za to. Pač pa, če smo grešniki in se tega zavedamo, seveda pri svojih prošnjah ne moremo imeti tistega zaupanja, ki bi ga sicer imeli, če bi bili Božji prijatelji.
Pri tem pa moramo takoj razlikovati dve stvari: a) ali Bog grešnike usliši ali ne, če ga kaj prosijo, in b) ali more grešnik sam na sebi imeti zaupanje, da bo njegova molitev uslišana. Sleporojeni, o katerem pripoveduje sveti Janez (Jn 9, 31), ko pred farizeji brani Kristusa, ki ga je ozdravil, navaja dokaz, da Bog grešnikov ne usliši: »To je vendar čudno, da vi ne veste, odkod je (Kristus namreč), pa je meni oči odprl! Vemo, da grešnikov Bog ne usliši, marveč, če je kdo bogaboječ ali spolnjuje njegovo voljo, tega usliši.« V vsem tem je dobri slepi človek s čudovito zdravo razsodnostjo farizejem dokazal, da tisti, ki mu je oči odprl, ni mogel biti grešnik. In to je popolnoma gotovo in potrjuje, kar smo povedali. Noben grešnik sam na sebi ne more imeti toliko zaupanja v Boga, da bi od njega mogel doseči, da bi Bog zanj storil čudež, kakršen je bil ta, ko je sleporojenemu povrnil vid. To pa Boga ne ovira, da ne bi uslišal tudi molitev grešnikov, če svoje grehe obžalujejo, kakor vidimo pri javni grešnici in pri desnem razbojniku.
Rekli smo, da greh, zlasti kadar je greh iz navade, v grešniku zmanjšuje zaupanje, ki je potrebno, da bo njegova molitev učinkovita. To je tudi potrjeno s Kristusovim naukom o tem. So grehi, ki jih Bog posebno sovraži: to so grehi zoper ljubezen in zoper pravičnost. Kristus nas uči, da moramo svojim sovražnikom odpuščati, in nam je zapovedal moliti za tiste, ki nas preganjajo in obrekujejo. Tega pa ni učil zgolj s svojo besedo, marveč tudi s svojim zgledom: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).
Če torej njegovih zapovedi ne ubogamo, je čisto naravno, da ni voljan nas uslišati, in zato nas je učil v Gospodovi molitvi: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Prav posebno nam pojasni to prekrasna prilika, ki nam jo pripoveduje sveti Matej: »Kralj je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. In ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki je bil dolžan deset tisoč talentov (20.000.000 dolarjev). Ker pa ni imel s čim plačati, je ukazal gospod prodati njega, njegovo ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je predenj padel in ga prosil: 'Gospod, potrpi z menoj in vse ti povrnem'. Usmilil se je gospod tega hlapca, ga oprostil in mu dolg odpustil. Ko pa je ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarijev (en dolar), in ga zgrabil ter davil, govoreč: 'Plačaj, kar si dolžan!' Njegov sohlapec pa je padel predenj in ga prosil: 'Potrpi z menoj in vse ti povrnem'. Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler ne bi plačal dolga. Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves ta dogodek povedat svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: 'Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil tudi ti dolžan, usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se jaz usmilili tebe?' In razsrdil se je njegov gospod in ga izročil mučiteljem, dokler ne bi poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu« (Mt 18, 23–35).
V evangeliju je še eno mesto, ki se nanaša na molitev in ki dokazuje, kako zoprn je Bogu greh zoper ljubezen: »Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodbo … Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem, in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,22-25).
Če pomislimo, kako zoprni so Bogu grehi zoper ljubezen in pravičnost, kdo si bo še drznil imeti dovolj zaupanja, da bo njegova molitev učinkovita, ko pa vidi, da njegovo vest obtežujejo prav ti grehi? Pa se vendarle še najdejo kristjani, ki s tako obteženo vestjo Boga zase in za svoje prosijo prav posebnih dobrot; in, če jih ne dobijo, se jezijo na Boga, ki jim ni hotel dati, kar so ga prosili. »Pusti svoj dar tam pred oltarjem, in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, potem pridi in daruj svoj dar.« Potem ne bo nobene ovire več, ki bi nujno zmanjševala tvoje zaupanje.
Najhujše pa je, da so ljudje, ki mislijo, da imajo zaupanje, pa imajo le »predrzno zaupanje«. Marsikdo namreč predrzno zaupanje zamenjuje s pravim zaupanjem, ker je predrzno zaupanje tudi vrsta zaupanja, toda predrzno in domišljavo, ki človeka nagiblje, da od Boga kaj pričakuje, pa brez razloga ali upravičenega vzroka. O takem primeru nam poroča sveti Matej: »Potem ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: 'Ako si Božji Sin, se vrzi dol, zakaj pisano je: 'Svojim angelom bo zate zapovedal in na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.' Jezus pa mu je rekel: 'Pisano je tudi: 'Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!« (4,5–6).
To, kar je hudič našemu Gospodu predlagal, češ da je dejanje zaupanja v Boga, sklicujoč se celo na Sveto pismo, ni bilo v resnici nič drugega kot dejanje predrznosti. Ta obžalovanja vredna zamenjava uničuje pravo zaupanje, ki je za učinkovito molitev potrebno.
Kar naše zaupanje še bolj manjša, kar ga s korenino vred uniči, je nezaupanje in oklevanje. Če kaj Boga prosimo s takim zaupanjem, češ »bomo videli, ali se bo posrečilo,« smo svojo molitev docela uničili.
Na svetu je le malo ljudi, ki bi res vedeli, kaj hočejo. In to, da ne vemo, kaj pravzaprav hočemo, je vzrok omahovanja in zato tudi nezaupanja. Druga vrsta kolebanja pa je marsikdaj, kadar bi radi prejeli dve ali več stvari, ki so si nasprotne ali protislovne.
Še nekaj je, kar naše zaupanje zmanjšuje, to je malodušnost, ki se nas prime, če takoj ne dobimo, kar prosimo. Večkrat začnemo zaupno moliti; če pa dalj časa na svojo molitev ne dobimo ugodnega odgovora, se začnemo vdajati nezaupanju, nastopi oklevanje.
Kar pa molitev samo končno in popolnoma uniči, je pomanjkanje vere. Nekdo je kot otrok goreče molil, da bi mu Bog dal denarja, da bi pomagal očetu, ki je bil bolan. Denarja pa ni bilo, in oče je umrl. Nato je takole sklepal: »Bog me ni uslišal, ker ga ni!« In končno je postal brezbožnik. Jasno je, ko je vero izgubil, da tudi molil ni več. Vzvodova opora se je skrčila na – nič.
C. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar