Besedilo prvega dela fatimske skrivnosti
“Dobro. Skrivnost obstoji iz
treh različnih delov, izmed katerih hočem razodeti dva. Prvi del je torej bilo
videnje pekla.
Ko je [Gospa] izgovorila te zadnje besede [Žrtvujte se …], je spet razprostrla roke kakor prejšnja dva meseca. Zdelo se je, da je
odsev prodrl v zemljo in videli smo nekakšno ognjeno morje in v ta ogenj
potopljene hudobne duhove in duše, kakor če bi bili prosojni črni ali rjavi
razbeljeni oglji v človeški obliki. Pogrezali in dvigali so se v žarenju ognja.
Nosili so jih plameni, ki so izhajali iz njih samih skupaj z oblaki dima,
padajoč na vse strani, podobno kakor iskre ob velikih požarih, brez teže in
ravnotežja, med vpitjem in vzdihovanjem zaradi bolečine in obupa, vzbujajoč
človeku grozo in trepet od nepopisnega strahu. (Ob tem pogledu sem morala
zakričati tisti ‘aj!’, ki pravijo, da so ga slišali.) Hudobni duhovi so se razlikovali po groznih in gnusnih oblikah
odvratnih nepoznanih živali, toda tudi ti so bili prosojni in črni.
To videnje je trajalo samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški
Materi, ki nas je vnaprej pripravila z obljubo, da nas bo pripeljala v nebesa (v prvem prikazanju). Če ne
bi bilo tako, mislim, da bi umrli od strahu in groze.”
Nekaj pojasnil
Pri tretjem prikazanju, 13.
julija 1917, je fatimska Gospa pastirčkom posredovala skrivnost, ki ima tri
dele. Vidkinja Lucija je napisala prva dva dela fatimske skrivnosti že 31.
avgusta 1941 ter ju namenila svojemu leirijskemu škofu Jožefu da Silva. Cerkev
pa ju je, v skrbi za zveličanje ljudi, posredovala svetu leta 1942.
Lucijino besedilo o videnju pekla je v tretjem
in četrtem Spominu. Tu objavljeno besedilo je iz četrtega Spomina. Kar je v
ležečem tisku, je iz tretjega Spomina. Vidkinja se je zavedala, kako težko je
vsebino videnja spraviti na papir. V tretjem Spominu je zapisala: »Kar pravim,
ni nič. Je le slaba predstava o tem.«
Pretresljiva vsebina skrivnosti je vidce zelo
zresnila, jih še bolj usmerila v molitev in pokoro ter praktično prekinila njihovo
brezskrbno otroštvo.
Lucija v tretjem Spominu
poroča, da je videnje pekla še posebej prevzelo malo Jacinto. Navdalo jo je »s
takšno grozo, da se ji vse pokore in mrtvičenja niso zdela nič, ko bi le mogla
pred peklom obvarovati nekaj duš«.
Človek se sam izključi iz
nebes
Bog po nauku Svetega pisma
»noče, da bi se kdo pogubil, ampak da bi vsi prišli do spreobrnjenja« (2 Pt
3,9). On namreč »hoče, da bi se vsi ljudje zveličali« (1 Tim 2,4), od svobodne
volje ljudi pa je odvisno, ali bodo ta cilj dosegli ali ne. Katekizem katoliške
Cerkve v Kompendiju uči, da »Bog, ki je ustvaril človeka svobodnega in
odgovornega, vsekakor spoštuje njegove odločitve (…) Zato je človek sam tisti,
ki se v polni avtonomiji prostovoljno izključi iz občestva z Bogom, če do
trenutka svoje smrti vztraja v smrtnem grehu ter zavrača Božjo usmiljeno
ljubezen« (št. 213).
Devica Marija, ki je naša
duhovna Mati, hoče človeštvu pomagati in ga spodbuditi k odgovornemu življenju.
Zato je iz ljubezni do nas po Božjem dopuščenju otrokom v Fatimi za kratek hip
pokazala strahoto pekla. V tem strašnem trenutku so videli, kako v peklu kakor
ognjenem morju trpijo duše ubogih grešnikov.
Kdor dvomi v obstoj večnega
življenja in sploh Boga, bi se moral vprašati: »Kaj pa, če je res, da Bog biva,
da só nebesa in da jé pekel? Kaj je bolj varno: vera ali nevera? Ali sem se
dovolj potrudil, da spoznam resnico? Samo enkrat živim! Ne smem se igrati z
večnostjo in jo zapraviti! Kaj pa, če je res, da je Jezus iz ljubezni do mene
umrl na križu, da bi mi zaslužil večno srečo pri njem v nebesih in jaz se ne
zmenim zanj? Ali me niti njegova ljubezen nič ne gane? Kaj me še more
prepričati, če me niti njegova ljubezen ne predrami?«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar