Časnikarski poročevalec je nekoč vprašal
severnoameriškega milijonarja: »Kaj sodite? V čem je skrivnost vašega uspeha,
ki ste ga imeli v svojih kupčijah?«
Milijonar je namršil obrvi in odgovoril: »Prav
dobro vem, zakaj sem prišel, kamor sem prišel!« Poročevalca je tak odgovor
nekoliko zmedel, zato je skromno vprašal: »Ali mi tudi lahko poveste ta svoj
»zakaj«? »Predvsem nikar ne mislite,« je odgovoril magnat, »da je moja kariera
od vsega začetka bila uspešna. Večkrat sem v svojih podjetjih doživel polom,
ker si nisem bil na jasnem, kaj naj storim, da bom zmagal. Odkar pa sem odkril
to skrivnost, vam lahko rečem, da sem ga tiste malokrat, kar sem ga polomil,
prav zato polomil, ker se nisem ravnal po tem načelu.«
Milijonar si je prižgal pipo in pristavil:
»Vselej sem se poprej pobrigal, da sem si prišel na jasno, kaj pravzaprav
hočem. Nato pa sem se brez oklevanja lotil stvari in jo skušal izpeljati. Nekoč
sem imel zelo bistrega deležnika, ki pa je imel zelo veliko napako, da je vedno
kolebal in se v odločilnem trenutku nikoli ni mogel odločiti. Zato sva izgubila
več zelo važnih kupčij. Ločil sem se od njega, čeprav sem vedel, da z njim
izgubim zelo veliko pomoč. Poslej sem imel srečo. Kadar kaj sklepam, me nobena
stvar več ne omaje. To je skrivnost mojih uspehov.«
Marsikdo se sprašuje: »Zakaj Bog ne usliši
naših molitev?« Z drugimi besedami: »Zakaj naša molitev ni vselej uspešna ali
se nam vsaj zdi, da ni?«
S tem vprašanjem si je že marsikateri pisatelj
belil glavo, ne da bi bil mogel nanj točno odgovoriti. Pa ni treba misliti, da
so to vprašanje obravnavali samo katoliški pisatelji. Tudi protestanti so v
številnih spisih razpravljali o tem vprašanju, celo laiki, moški in ženske so
iskali rešitve tako imenovanega »vprašanja neuslišane molitve«. W. P. Paterson,
protestantski profesor edinburške univerze, v svojem spisu »Prayer and
Contemporary Mind« (Molitev in sodobno mnenje) na kratko posnema mnenja 1667
pisateljev vseh dežel in ver, katere je vprašal za sodbo glede te in drugih
točk, ki zadevajo molitev. Zelo zanimivo je poglobiti se v 1667 različnih po
skupinah urejenih sodb glede tega vprašanja, ki jih pisec navaja.
Teozofi na primer razlagajo, zakaj molitev ni
učinkovita, s trditvijo, češ ker smo »sad prejšnjih ponovnih učlovečenj«, in
zato, če prosimo, kar ne bi bilo v skladu z našim načinom mišljenja v kakšnem
prejšnjem učlovečenju, ta prejšnja volja prepreči učinkovitost naše molitve.
Drugi pripisujejo to neuspešnost dejstvu, da drugi prav isto prosijo kakor mi;
pa je to mogoče dati le enemu ali samo nekaterim. Bog da tistim, za katere se
mu prav zdi. Tako na primer, če tisoč ljudi hkrati Boga prosi, da bi zadeli
glavni dobitek pri božični loteriji, ga Bog ne da vsem, in tako ostane mnogo
prošenj brezuspešnih.
Kitajski protestant pravi, da smo sami krivi,
ker Boga tako različne stvari prosimo, tako da nam da, kar se njemu bolj
primerno zdi.
Izmed katoliških pisateljev pravijo nekateri,
da zaradi tega nismo uslišani, ker ne molimo z dolžno ponižnostjo. Drugi spet
pravijo, da nam manjka vztrajnosti; drugi spet, ker se ne prepustimo docela
božji volji. Pravi, če ne celo edini vzrok, zakaj naša molitev ni uslišana, pa
je v resnici ta, ker omahujemo …
To pa ni moja misel, marveč je misel Jezusa
Kristusa: »Resnično povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, ne
boste delali samo tega, kar se je zgodilo s smokvo, ampak tudi, če boste rekli
tej gori: 'Dvigni se in se vrzi v morje', se bo zgodilo. In vse, karkoli boste v
molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli!« – Če torej v molitvi kaj prosimo,
pa ne prejmemo, je vzrok ta, ker naša vera omahuje in ni trdna, to je, ker
nimamo potrebnega zaupanja.
Zelo malo ljudi je na svetu, ki bi vselej ali
vsaj običajno vedeli, kaj bi pravzaprav v različnih okoliščinah radi. Ljudje na
splošno vse preveč ugibajo in kolebajo od ene želje do druge. Če pa kdaj
vendarle kaj sklenemo, kar se nam zdi zares prav, se nam nato večkrat zgodi, da
se začnemo v srcu bati, ali nismo storili kake neumnosti. Z drugimi besedami: v
srcu omahujemo.
Ker v svojih prošnjah večkrat ne vemo
zanesljivo, ali je res dobro za nas, kar si tako močno želimo, je naravno, da
vsaj v srcu omahujemo. In ker potemtakem nimamo popolnega zaupanja, se kajpada
lahko zgodi, da ne prejmemo tega, kar tako goreče prosimo.
Vselej moramo na to misliti, da sta dve
vprašanji, ki sta v svojih vzrokih povsem različni: ali nam Bog da, kar ga
prosimo; ali pa nam Bog ne da tega, kar ga prosimo. Preiščimo vzroke, zakaj Bog
včasih ne da, kar ga prosimo.
Bog nam kaj lahko da premnogo stvari, najsi ga
zanje prosimo ali ne; to je neodvisno od naših molitev. Bog v načrtih svoje
previdnosti ni od nas odvisen, čeprav upošteva svobodno voljo, ki nam jo je bil
dal. Vendar pa spada k načrtu njegove previdnosti, da nam podeli mnogo, če ga
za to prosimo. Zato pa je naš Gospod Jezus Kristus tako nujno opominjal, naj
molimo, naj prosimo, da bomo prejeli, ker bi nam Bog sicer marsičesa, kar nam
hoče dati, ne dal, ker ga ne prosimo.
Naš Gospod Bog nam neprestano daje mnogo
stvari, ker zanje prosimo; to se ne pravi, da bi bil dolžan vedno nam dati
tisto, kar ga prosimo. V enem primeru pa nam je obljubil, da nas bo uslišal, če
ga bomo prosili. Ta primer je takrat, kadar ga prosimo z vero in brez
omahovanja. V tem primeru nam je obljubil, da bo našo molitev ugodno rešil. Da
je Kristus v svojem umrljivem življenju tako ravnal, jasno vemo iz prej
navedenih in tudi drugih zgledov, ki jih najdemo v evangelijih.
Nikoli se ne pritožujemo, če nam Bog da, kar
smo ga prosili, pač pa pozabimo, da bi se mu zahvalili. Pritožujemo pa se, če
nam Bog ne da tega, kar ga prosimo. V svoji nespameti se celo drznemo očitati
mu, češ da ne drži besede, ko je tolikokrat rekel: »Prosite in boste prejeli!«
Mi pa prosimo in ne prejmemo! In ta zavrnitev naših molitev vzame ves pogum
marsikaterim, ki so goreče in s pravo vnemo molili, pa niso prejeli, kar so
prosili. »Zakaj«, pravijo, »Bog mojih molitev ni uslišal?« To je vprašanje
»neuslišane molitve«. Odgovarjamo s svetim Jakobom (4,3): »Prosite in ne
prejemate, ker prosite slabo!« Slabo pa prosimo, ker med drugim prosimo brez
potrebne vere in oklevamo.
Zato nikakor nimamo pravice, da bi se
pritoževali, zakaj Bog naše prošnje ne usliši. Ali smo morda prosili v trdni
veri, ne da bi omahovali? Zelo težko je dokazati, da bi bili tako ravnali, čeprav
se nam tako zdi.
C. M. de Heredia
Ni komentarjev:
Objavite komentar