Če primerjamo obe stališči, uradno in Soccievo (ter nekaterih drugih), lahko ugotovimo, da si v marsičem nasprotujeta. Pri sestri Luciji bi zaradi njene visoke starosti nad 90 let bilo možno pešanje spomina. Vendar je msgr. Bertone pri razgovoru z njo ugotovil izredno čilost. Njena predstojnica je sicer povedala, da je v običajnih zadevah že podvržena pozabljivosti, fatimske besede in dogodke pa je popolnoma ohranila v spominu. Tudi sicer je znano, da vidci tistega, kar so videli in slišali na nadnaraven način, zlepa ne pozabijo. Težko je zato zagovarjati drugačna stališča, kakor jih je zagovarjala sestra Lucija. Kdor trdi, da obstoji poleg »tretje« tudi »četrta« fatimska skrivnost, in da je tretjo sestra Lucija napisala na štirih listih, četrto pa na enem, s tem vključno zagovarja mnenje, da se je sestra Lucija po devetdesetem letu svoje starosti glede fatimskih dogodkov že motila. – Tu je treba pripomniti, da govorjenje o enem listu ali o štirih pomeni isto. Sestra Lucija je napisala skrivnost na eno polo, ki pokonci in počez preganjena da štiri liste.
Vse Soccieve razloge za četrto fatimsko
skrivnost, ki se zdijo na prvi pogled prepričljivi, bi bilo treba preveriti.
Večkrat gre za domneve in sklepanja, ki bi bila lahko tudi drugačna. Vsak, ki
bo zagovarjal nasprotno stališče od uradnega, bo moral upoštevati, da ima na
drugi strani avtoritete, kot so: sv. Janez Pavel II., papež Benedikt XVI.,
kardinal Bertone in sestra Lucija ter njena predstojnica v karmelu Coimbra.
Zdaj po letu 2013, ko je dostopen, a še ne v celoti objavljen, Lucijin dnevnik,
je tudi ta zgovorna priča, da so bili vsi deli fatimske skrivnosti v celoti
objavljeni. Tem avtoritetam ne moremo pripisati namernega zavajanja ali celo
laži.
Smo tudi pred vprašanjem, kako je sestra Lucija
lahko ponovno zagotovila, da poleg tretjega dela skrivnosti, ki je bil
objavljen leta 2000, ni nobene skrivnosti več. Da bi tako pomembno zadevo, kot
so Marijine besede, kljub visokim letom pozabila, ni verjetno. Iz tega sledi,
da teh besed nikoli ni bilo.
Ali so se v fatimski
skrivnosti napovedani dogodki že izpolnili?
Prvi del skrivnosti
Pri tretjem prikazanju, 13.
julija 1917, je fatimska Gospa pastirčkom posredovala skrivnost, ki ima tri
dele.
Prva dva dela je Tarcisio Bertone, takratni tajnik
Kongregacije za verski nauk, takole označil: »Fatimsko sporočilo je med modernimi
prikazovanji nedvomno najbolj preroško. Prvi in drugi del 'skrivnosti' (…) se
predvsem nanašata na strašno videnje pekla, na češčenje brezmadežnega
Marijinega Srca, na drugo svetovno vojno in prav tako na napoved silnega gorja,
ki ga bo človeštvu prizadela Rusija, v svojem odpadu od krščanske vere in v
zapadlosti komunističnemu totalitarizmu.«
Poglejmo besedilo prvega
dela. Kar je v ležečem tisku, je iz tretjega Lucijinega Spomina, drugo je iz četrtega.
“Dobro. Skrivnost obstoji iz
treh različnih delov, izmed katerih hočem razodeti dva. Prvi del je torej bilo
videnje pekla.
Ko je [Gospa] izgovorila te zadnje besede [Žrtvujte se …], je spet razprostrla roke kakor prejšnja dva meseca. Zdelo se je, da je
odsev prodrl v zemljo in videli smo nekakšno ognjeno morje in v ta ogenj
potopljene hudobne duhove in duše, kakor če bi bili prosojni črni ali rjavi
razbeljeni oglji v človeški obliki. Pogrezali in dvigali so se v žarenju ognja.
Nosili so jih plameni, ki so izhajali iz njih samih skupaj z oblaki dima,
padajoč na vse strani, podobno kakor iskre ob velikih požarih, brez teže in
ravnotežja, med vpitjem in vzdihovanjem zaradi bolečine in obupa, vzbujajoč
človeku grozo in trepet od nepopisnega strahu. (Ob tem pogledu sem morala
zakričati tisti ‘aj!’, ki pravijo, da so ga slišali.) Hudobni duhovi so se razlikovali po groznih in gnusnih oblikah
odvratnih nepoznanih živali, toda tudi ti so bili prosojni in črni.
To videnje je trajalo samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški
Materi, ki nas je vnaprej pripravila z obljubo, da nas bo pripeljala v nebesa (v prvem prikazanju). Če ne
bi bilo tako, mislim, da bi umrli od strahu in groze.”
V prvem delu fatimske
skrivnosti so otroci videli pekel in v njem duše pogubljenih ter hudobne
duhove. Bog nam je hotel s tem videnjem pomagati, da bi se potrudili za svoje
zveličanje. Če nas njegova ljubezen ne more pritegniti k njemu, naj bi nas vsaj
strah pred pogubljenjem. Za tiste, ki dvomijo v obstoj pekla, pa to videnje
potrjuje, da je pekel dejstvo, ki ga ne moremo zanikati. Tudi Jezusov nauk v
evangeliju o večnem pogubljenju je popolnoma jasen. Kdor ne bo umrl v
prijateljstvu z Bogom, ampak s smrtnim grehom na duši, bo prišel v to stanje
trpljenja, ki ga Dante značilno označi z napisom pri vhodu: »O vi, ki vstopate,
vsak up pustite!« Vsi želimo, da bi nihče ne bil pogubljen, za večno ločen od
Boga, ki je naša sreča in naš cilj.
Bog po nauku Svetega pisma
»noče, da bi se kdo pogubil, ampak da bi vsi prišli do spreobrnjenja« (2 Pt
3,9). On namreč »hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja
resnice« (1 Tim 2,4), od svobodne volje ljudi pa je odvisno, ali bodo ta cilj
dosegli ali ne. Katekizem katoliške
Cerkve v Kompendiju uči, da »Bog,
ki je ustvaril človeka svobodnega in odgovornega, vsekakor spoštuje njegove
odločitve (…) Zato je človek sam tisti, ki se v polni avtonomiji prostovoljno
izključi iz občestva z Bogom, če do trenutka svoje smrti vztraja v smrtnem
grehu ter zavrača Božjo usmiljeno ljubezen« (št. 213).
Devica Marija, ki je naša
duhovna Mati, hoče človeštvu pomagati in ga spodbuditi k odgovornemu življenju.
Zato je iz ljubezni do nas po Božjem dopuščenju otrokom v Fatimi za kratek hip
pokazala strahoto pekla. V tem strašnem trenutku so videli, kako v peklu kakor
v ognjenem morju trpijo duše ubogih grešnikov.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar