Za Ferreirom je postal v Fatimi župnik Manuel Bento Morreira, ki je bil fatimskim dogodkom bolj naklonjen. Že 6. maja 1920 je sprejel v župnišče kip fatimske Gospe in ga je 13. maja 1920 v zakristiji slovesno blagoslovil.
Kapela prikazovanj z
milostnim kipom.
Romarji, ki jih je bilo v Fatimi vedno več, so ob obisku Irijske globeli dajali
darove. Ljudje so sami sezidali kapelo, čeprav župnik ni hotel o tem nič
vedeti, ker je imel od patriarha navodila, naj bo do fatimskih zadev nevtralen.
Lucijin oče je kot lastnik zemljišča dovolil, da na njem postavijo kapelo.
Zidali so jo več kot mesec dni in aprila 1919 je bila dozidana, a noben
duhovnik je ni hotel tedaj blagosloviti, ampak šele pozneje.
Dne 17. januarja 1918 je papež Benedikt XV.
obnovil škofijo Leirio, pod katero je spadala Fatima. Od 1984 dalje se imenuje
Leiria-Fatima. Dne 5. avgusta 1920 je prišel škof José Correia da Silva
(1872–1957), ki je za cerkveno ureditev in potrditev fatimskih dogodkov odigral
odločilno vlogo. Na začetku svoje škofovske službe je dejal: »Fatima je
najostrejša bodica v trnovi kroni mojega nadpastirskega bremena.« Z njegovim
prihodom je nezaupanje duhovščine do fatimskih dogodkov počasi minilo.
Za 13. oktober 1921 je škof dovolil v Fatimi
prvo sveto mašo na prostem, 13. oktobra 1923 pa prvo mašno daritev v kapelici.
Ko so nasprotniki v noči od 5. na 6. marec 1922 razstrelili kapelico, ki so jo
verniki aprila 1919 sami postavili, so se verniki za Fatimo še bolj zavzeli in
kapelico, ki še danes stoji, takoj obnovili.
Marijin kip iz cedrovega lesa iz Brazilije je
po Lucijinih podatkih oblikoval kipar José Ferreira Thedim iz Brage. Od 13.
junija 1920 je stal v kapelici prikazovanj. Pri razstrelitvi kapelice je ostal
nepoškodovan, ker so ga vsako noč prenesli k neki družini v Fatimi.
Ta kip je malokrat zapustil Fatimo. Bil je v Lizboni
v aprilu 1942 in od 24. do 27. marca 1984 na željo papeža Janeza Pavla II. v
Vatikanu, da je pred njim 25. marca papež skupaj s škofi vsega sveta posvetil
svet in Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ponovno je bil kip v Vatikanu za
sveto leto 2000.
Poleg kapelice danes raste še edino drevo iz
časa prikazovanj. Pod njim so pastirčki v molitvi pričakovali Marijin obisk.
Bazilika naše ljube Gospe
rožnega venca. Leirijski
škof Correia da Silva je 1921 iz darov romarjev kupil 700 metrov dolgo in 200
metrov široko zemljišče – dvakrat tako veliko, kakor je Trg svetega Petra v
Vatikanu. Na tem zemljišču so 13. maja 1928 začeli graditi 82 metrov dolgo cerkev
rožnovenske Matere Božje. Dela so končali leta 1951 z izgradnjo velikih
stebrišč. Cerkev je 14. maja 1953 posvetil lizbonski kardinal Manuel Cerjeira.
Že leta 1954 jo je papež Pij XII. razglasil za baziliko. Petnajst oltarjev
predstavlja petnajst skrivnosti rožnega venca. Orgle spadajo med največje na
svetu in imajo 152 registrov in okrog 12.000 piščali od 9 mm do 11 m, narejene
pa so bile 1952 v Padovi. Kar 63 zvonov v zvoniku vsako uro zaigra fatimsko
pesem.
Bazilika Presvete Trojice. Zaradi vedno večjega števila
romarjev se je pokazala potreba po novi večji cerkvi, zato je bila zgrajena
mnogo večja cerkev Presvete Trojice, pri kateri so sodelovali znani umetniki iz
različnih dežel, med njimi tudi naš pater Marko Ivan Rupnik DJ. Načrte je
naredil grški arhitekt Alexandros Tombazis in po treh letih gradnje jo je 13.
oktobra 2007, v jubilejnem letu Marijinih prikazovanj, posvetil kardinal
Tarcisio Bertone. Da je nova cerkev posvečena Presveti Trojici, je vplivala
druga angelova molitev, ki se obrača na Presveto Trojico. V cerkvi je devet
tisoč sedežev. Glavni, okrogli prostor ima 125 metrov premera. Temeljni kamen
iz groba apostola Petra v Rimu je podaril papež Janez Pavel II. Vzidali so ga
med slovesnostjo 6. junija 2004. Oltarni mozaik patra Rupnika, ki ga je izdelal
ob pomoči dvajsetih mednarodnih sodelavcev, je velik petsto kvadratnih metrov.
Predstavlja novi Božji svet, kakor ga prikazuje 21. in 22. poglavje Janezovega
Razodetja.
Kongregacija za bogoslužje je tej veličastni
cerkvi 19. junija 2012, v okviru priprav na stoletnico fatimskih dogodkov,
podelila naziv manjše bazilike. Tako sta od tedaj naprej v Fatimi dve baziliki,
ki že s tem naslovom poudarjata posebno vez edinosti s svetim očetom. Ravno ta
resničnost je izredno značilna za Fatimo. Pastirčki so med prikazovanji in po
njih razodevali posebno ljubezen do svetega očeta ter so veliko molili zanj.
Poleg tega zavzema papež osrednje mesto v tretjem delu fatimske skrivnosti, ki
je bila objavljena leta 2000. Zato je še danes molitev za svetega očeta in
njegove namene vsakodnevna dejavnost Fatime.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar