Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 02. marec 2020

VALERIJINE VRSTICE Kapela lurške Marije v Lipici

Poleg velikih imenitnih božjih poti poznajo ljudje tudi številne posvečene kotičke, za katere vedo večinoma le domačini. To so navadno kraji, kjer so se zgodila razna ozdravljenja, pa so potem postavili znamenje ali kapelico. Tako je nastala tudi kapelica vklesana v živo skalo s kipom Lurške Marije na Krasu blizu Lipice. Lipico, kraj, kjer se pasejo plemeniti beli konji, obiskujejo številni turisti z vsega sveta. Do kapelice kakih deset minut proč, usmerijo korak le redki. To je pravzaprav kraška vrtača, ki ji rečejo Dolina lurške Matere Božje.
Sredi 19. stoletja je bil vodja kobilarne konjeniški general Karl Grünne. Ko je zbolel za jetiko, je iskal zdravja na sprehodih po kraških gmajnah in hrastovih gozdičih. Zaobljubil se je, da bo v bližnji vrtači postavil oltar v čast Mariji, če ozdravi. Držal je besedo in dal narediti čudovito kapelico. Polkrožna niša je vklesana v živo skalo, zapirajo jo kovana vratca. V vdolbini stoji kip Lurške Matere Božje. Pred nišo je oltarna miza. Z dna vrtače do kapelice vodijo kamnite stopnice.
Povejmo še, da je bila Lipica, preden je v 16. stol. postala cesarska kobilarna, poletni dvorec tržaških škofov. Zato sta bili v sklopu stavb tudi kapela in kaplanija. V tistem času je bil kaplan v Lipici Edvard Legat, ki je tudi blagoslovil Marijin kip. Legata omenjamo zato, ker se je rodil v Višnji gori (12. 3. 1848), kjer je bil njegov oče zdravnik. Očetov brat Jernej Legat pa je bil tržaško-koprski škof in je verjetno zato Edvard dobil službo kaplana v Lipici. Pa omenimo še eno slavno ime. Nečakinja kaplana Edvarda je bila prva slovenska šolana igralka – Marija Vera. Po zgodnji smrti staršev jo je vzel k sebi v Lipico in poskrbel za njeno izobrazbo.
V prejšnjem stoletju ter vse do 2. svetovne vojne so ljudje, predvsem s tržaškega, množično romali k Mariji v to lipiško dolino, ki je slovela po čudežnih ozdravitvah. Za časa Jugoslavije so ta romanja prenehala, po osamosvojitvi Slovenije pa so jih spet obudili. Maše v Dolini so ob vseh večjih Marijinih praznikih.
Na kovana vrata ljudje obešajo rožne vence. Vsak rožni venec pomeni eno uslišano prošnjo. Mnogi pa se zahvalijo le s svečo, rožami ali molitvijo na stopnicah pred kapelico.

Marija moli roženkranc

Zvonovi vabijo k službi božji, kličejo k molitvi, merijo čas, naznanjajo praznike, se oglašajo ob nesrečah in smrti. Pomembno za vsak zvon je, da ima dober glas. Malo bolj vešči poslušalci kmalu ugotovijo, da se zvonovi med seboj razlikujejo po barvi glasov. Nekateri zvenijo svetlo, veselo, skoraj razposajeno, drugi bolj otožno in preudarno. Na glasovno lepoto zvona vpliva več dejavnikov: teža, kvaliteta materiala, iz katerega so vliti, pa tudi njihovo število. Zato sosedje prepoznajo glas svojih zvonov in so ponosni nanje. Za potrebe vojskovanja so med 1. svetovno vojno pobrali po naših zvonikih večino zvonov in jih prelili v topove. To je ljudi zelo prizadelo. Čeprav so potem med vojnama večino zvonov nadomestili z novimi, so bili ti slabše kvalitete in so odzvanjali drugače. Na melodije posameznih zvonov so si tekom stoletij ljudje omislili tudi besedila, največkrat zbadljiva. Zvonovi pri Sv. Marjeti v Malem Črnelu so baje peli: »Sam ilovc, sam ilovc ...« Zemlja, na kateri stoji vasica, je namreč ilovnata in zaradi blata, ki je bilo nekoč značilno za črnelske poti, so ji celo rekli Sv. Marjeta na Ilovcih. Prebivalcem izpod zvona Sv. Tomaža v Spodnji Dragi so okoličani zafrkljivo rekli Draški zamaški, pa je menda tudi njihov zvon pel: »Draški zamaški, draški zamaški …« Vse pesmice zvonov, tako pri nas kot drugod v Evropi, kar ji poznam, so zbadljive. Čisto drugače pa so se oglašali zvonovi pri Marijini cerkvi na Muljavi. Poleti 1884 je objavljal v časopisu Slovenec bogoslovec Andrej Adamič (1860 Muljava – 1888 Stična) potopis Iz Brezja do Zatičine. V njem piše o muljavskih zvonovih takole: »Eden je bil vlit 1651, drugi pa 1668, tretji ima letnico 1806. Zvoné tako lepo miloslovesno, pravijo ljudje, da jih nihče ne more prehvaliti. Kadar se vsi trije glasé, pripovedujejo sosedom
: 'Marija moli roženkranc, Marija moli roženkranc …' in jih opominja, naj ga še oni molijo.« Kdo ve, ali zvonovi, ki se danes oglašajo v muljavskem zvoniku, še razglašajo Marijino ime?
Valerija Ravbar

Ni komentarjev:

Objavite komentar