FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji XIV Prerokba o svetem očetu

»Ali so na kraju prikazovanj zgradili kapelico kot je naročila Marija?« se je Nika spomnila šestega prikazanja.

»Seveda, v Irijski globeli so sezidali kapelico na mestu Marijinega drevesa. To je zadostovalo v prvih letih. Toda potem je prihajalo v Fatimo čedalje več romarjev. Najprej so zanje postavili veličastno baziliko posvečeno Naši ljubi Gospe rožnega venca. Toda tudi ta je kmalu postala premajhna, zato so zgradili še večjo baziliko Svete Trojice.«

»Kaj je bilo z Lucijo? Ona ni zbolela kot njena prijatelja?«

» Lucija je živela v samostanu in se trudila, da bi izpolnila Marijino naročilo glede skrivnosti, ki so ji bile zaupane. Marija je naročila otrokom, naj se naučijo brati in pisati. Takrat je samo Frančišek hodil v šolo, a ne prav navdušeno. Za dekleta takrat ni bilo v navadi, da bi obiskovale v šolo. Vendar so Luciji in Jacinti potem to dovolili. Otroci nekih skrivnosti niso smeli povedati. Lucija je to kasneje zapisala in sporočila svetu, ko je prišel čas za to.«

«Zakaj so morali počakati? Jaz že ne bi mogla tako dolgo molčati. Povedala bi svoji mami, pa naj bi se ona potem pomenila z nebeško mamo.«
»Mislim, da to ni tako preprosto. Bog je gotovo vedel, zakaj mora biti tako.«

»In kaj je bilo v tej skrivnosti?«
»Marija je pastirčkom obljubila, da bo po koncu vojne svetu podeljeno nekaj časa miru. Po Marijini napovedi bi se izognili vojni tudi, če bi Rusijo posvetili njenemu brezmadežnemu Srcu. To se ni zgodilo in izbruhnila je druga svetovna vojna.«

»Kako pa so otroci, ki še brati niso dobro znali, vedeli za Rusijo?«

»Otroci so mislili, da gre za žensko z imenom Rusija. Šele pozneje je Lucija razumela, da je Marija mislila na deželo, kjer se je ravno tedaj začel rojevati brezbožni komunizem. Rusijo je papež šele mnogo pozneje posvetil Mariji in verjamemo, da smo bili zato obvarovani pred novo svetovno vojno.«

»Je tudi tretji del skrivnosti govoril o vojni?«
»Pravzaprav ne. Otroci so videli škofa v belem, ki se je trudoma vzpenjal na nek hrib s križem na vrhu. Za njim so šli škofje, duhovniki, redovnice in tudi navadni verniki … Vrhu hriba so bili vojaki, ki so jih pobijali. Začeli so s škofom v belem. Lucija je to videnje popisala in ga v zapečateni kuverti poslala v Vatikan. Nanjo je napisala letnico 1960, ker je presodila, da je prej ne bi razumeli. Toda v Vatikanu tega pisma tudi tedaj niso objavili. 13. maja leta 1981 je bil storjen atentat na papeža Janeza Pavla II. Papež je sklepal, da je bil škof v belem prav on. Vendar ni umrl. Bil je prepričan, da je Marijina roka preusmerila smrtonosno kroglo.«

»O tem sem pa že slišala. Kroglo je sveti oče daroval Mariji. Vkovali so jo v njeno krono v Fatimi!«

«Prav si slišala. Mislim, da je to lep zaključek stoletne zgodovine fatimskih prikazovanj. Se vama zdi, da smo izpolnili Marijina pričakovanja?«

»Naš dedek pravi, da se moramo pri vsakem delu truditi. Vedno nam pač vse ne uspe. Tako se trudimo tudi, da bi ubogali Marijine prošnje. Ni vedno lahko.«

S to modro ugotovitvijo smo se poslovili. Verjamem, da nisem tega večera razmišljala o tem samo jaz, ampak tudi otroka – pastirčka sodobnega časa.

Valerija Ravbar