Misli sv. Bernarda

Ker so pota Božje Besede tako povsem neizsledna, vprašujete torej, odkod vem, da je navzoča. Živa je in učinkovita; kakor hitro je vstopila v mojo dremajočo dušo, jo je zbudila, jo razgibala in omehčala ter ranila moje srce, ker je bilo trdo in kamnito ter nezdravo. Začela je tudi ruvati in podirati, zidati in saditi, suho namakati, temno razsvetljevati, zaprto odpirati, mrzlo razgrevati, pa tudi poravnavati krivo v ravno, grudasto v gladko pot, tako, da je moja duša slavila Gospoda in vse kar je v meni, njegovo sveto ime. Tako me je torej Beseda–Ženin večkrat obiskal, pa ni nikoli naznanil svojega prihoda s kakšnimi znamenji: ne z glasom, ne z vidno podobo, ne s hojo. Nisem ga opazil po nobenem njegovem gibu, noben moj čut ni zaznal njegovega vstopa v mojo notranjost: samo po utripanju srca sem spoznal njegovo navzočnost, kakor sem že prej rekel. Njegovo silno moč sem spoznal po tem, kako so bežale pregrehe in so bila zatrta mesena čustva. Po pretresanju in graji mojih skritih zablod sem občudoval njegovo globoko modrost. Še tako majhno poboljšanje mojih nravi me je poučilo o njegovi krotki dobroti. Po spremembi in prenovi mojega duha, to je mojega notranjega človeka, sem kolikor toliko dojel njegovo sijajno lepoto. Ob pogledu na vse to hkrati sem se zbal njegovega najvišjega veličanstva. Kakor hitro se je Beseda umaknila, v neki nenadni slabosti začenja vse to pešati in se ohlajati, kakor bi vročemu loncu odtegnili ogenj. Ker mi to naznanja njen odhod, je moja duša nujno žalostna, dokler se ne vrne in se moje srce v meni kot po navadi spet ogreje, in to naj bi pomenilo njen povratek. Ker imam take izkušnje z Besedo, ni čudno, če si tudi jaz prisvajam nevestine besede ter nazaj kličem Besedo, ko se je oddaljila, saj me nosi, če že ne enako, pa vsaj deloma podobno hrepenenje. Dokler bom živel, bom z ljubeznijo klical: »Vrni se!« da nazaj prikličem Besedo. In kolikorkrat bo odšla, tolikokrat bom ponavljal in ne bom nehal tako rekoč za hrbtom odhajajoče v vročem hrepenenju klicati, naj se vrne, naj mi vrne veselje nad svojim zveličanjem, naj mi vrne samo sebe. Povem vam, sinovi, dokler je ni nazaj, me ne veseli nič drugega kakor to, kar me edino veseli. Zato prosim, naj ne pride prazna, temveč polna milosti in resnice, pač po svoji navadi, kakor včeraj in predvčerajšnjim.

Glede tega sta mi po vsem videzu zelo primerna prispodoba gazele in mladi jelen: resnica ima oči gazele, milost poskočnost mladega jelena.