Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 19. januar 2018

V karmel je vstopila z 41 leti, na višku moči


Maja 1946 se je vrnila iz Španije v domovino, v samostan dorotejk Vilar. Obiskala je Fatimo, se udeležila kronanja milostnega kipa v kapeli prikazovanj in pokazala kraje prikazovanja angela in Marije. Ko je videla na novo pozidani karmeličanski samostan, se je v njej prebudila nekdanja želja, da bi postala karmeličanka. Napisala je nekaj prošenj za prestop v karmeličanski red, a ni dobila odgovora. Nato je pisala papežu Piju XII., ki je naročil škofu iz Porta, naj odredi, da se ji dovoli vstop v karmel. Potrebno je bilo še drugo papeževo naročilo, da se je škof odločil ukrepati. Tako je 25. marca 1948 s papeževim dovoljenjem prestopila v strožji red bosonogih karmeličank, ki je na Portugalskem ponovno oživel. Odšla je v karmel svete Terezije v mestu Coimbra.
Dan redovne preobleke je bil 13. maja 1948. Dobila je ime sestra Marija Lucija Jezusova in brezmadežnega Srca. Začela je leto kanoničnega noviciata in 31. maja 1949 izpovedala večne zaobljube. Potem je še leto dni ostala v noviciatu, da je utrdila svojo formacijo kot karmeličanka. Po tem obdobju je stopila v skupnost, v kateri je imela do smrti isto celico. Tu je v molitvi in pokori živela do smrti 13. februarja 2005. Izvrševala je različna dela v hiši in na vrtu.
Predstojnica karmela v Coimbri Marija Celina križanega Jezusa je v knjižici Sestra Lucija, naši spomini nanjo, o njej zapisala:
»Kot karmeličanka je živela običajno življenje – tako kot druge – in uresničevala vodilo: 'Na zunaj kot druge, na znotraj kot nobena druga!' Ni bila prav krepkega zdravja, ves čas je bila namreč slabokrvna. Ker pa je imela močno voljo, se ni pritoževala niti ni delala iz muhe slona. Vse do konca je brez dramatiziranja in celo s humorjem prenašala bolezenske tegobe. Pogosto je imela vrtoglavice, ki jih je imenovala 'mareos', po špansko, vendar je znala relativizirati in govorila 'glava nima pameti …' ali pa 'noge so vrtoglave! …' (…)
V karmel je vstopila z 41 leti, na višku moči. Opravljala je različna dela, vsa skrajno vestno. Od leta 1954 do leta 2000 je bila, razen tri leta, svetovalka. Več let je bila zadolžena za vodenje vrtnih del; zelo zavzeto, lahko celo rečemo z nežnostjo, je skrbela za čebelnjake, obenem pa je bila odgovorna tudi za zaloge (shrambo) in del garderobe. Vse to je dosegla zaradi svoje velike delovne vneme in redoljubnosti, na zunaj in na znotraj. Bila pa je tudi svetal zgled, ko jo je katera od sosester prosila, naj ji drugje priskoči na pomoč. Zelo mirno in ne da bi pokazala jezo, je spustila iz rok svoje delo in šla pomagat sosestri. Tako je bilo, dokler so ji noge še služile. Če so jo iz obednice, shrambe ali kuhinje za kaj prosile, ko je pisala v svoji celici, je takoj prihitela na pomoč. S posebno ljubeznijo je z rožami krasila podobo Device Marije.
Vedno je imela v vsem rada popolnost in ni marala odlašanja. Bila je zahtevna, ko je bilo potrebno (…) Rada je poučevala in je imela za to poseben dar.«
S posebnim veseljem in uspešnostjo je poučevala tehniko vezenja z zlato nitjo. Sosestre je naučila izdelovati rožne vence in jih je tudi sama izdelovala vse do smrti.
»Tako je živela, popolnoma naravno vpeta v skupno življenje, zvesta celotnemu urniku skupnosti, dokler so ji moči to dopuščale, in je bila z vsem srcem udeležena pri preprostih radostih, skrbeh in težavah, s katerimi se je srečevala skupnost.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar