Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 23. januar 2018

Pomen Fatime za naš čas (11) Tretji del skrivnosti


Gre za vprašanje, kaj je že izpolnjeno in zato pripada preteklosti, in kaj se bo še izpolnilo v prihodnosti. Seveda gre večkrat le za bolj ali manj utemeljena mnenja.
Kardinal Ratzinger se je na koncu poskusa razlage fatimske skrivnosti 26. junija 2000 vprašal: »Kaj naj pomeni fatimska 'skrivnost' kot celota (v svojih treh delih)? Kaj nam pove? Najprej moramo s kardinalom Sodanom ugotoviti, da '(…) dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo preteklosti.' Kolikor so prikazani posamezni dogodki, pripadajo, kakor se zdi, zdaj že preteklosti. Kdor je čakal na razburljiva apokaliptična razkritja glede konca sveta ali glede prihodnjega potekanja zgodovine, mora ostati razočaran. Takšnih zadovoljitev naše radovednosti nam Fatima ne nudi, kakor sicer že krščanska vera v splošnem noče in ne more biti hrana za našo radovednost. Kaj preostane … spodbujanje k molitvi kot poti za 'reševanje duš' in v istem smislu opozarjanje na pokoro in na spreobrnjenje.«
Kardinal Angelo Sodano je 13. maja 2000 v Fatimi, po papeževi mašni daritvi, med katero je ta razglasil fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena, povedal: »Tudi če se zdi, da dogodki, na katere se nanaša tretji del fatimske skrivnosti, pripadajo odslej preteklosti, ostaja oni klic Božje Matere k pokori, ki ga je izrekla ob začetku dvajsetega stoletja, tudi danes aktualen in nujen.«
Kardinala Sodano in potem Ratzinger sta uporabljala besedici »se zdi« in sta s tem omilila trditev, da so se dogodki, omenjeni v tretjem delu fatimske skrivnosti, že izvršili v 20. stoletju. Vendar so cerkveni in svetni novinarji trditev večinoma sprejeli kot dokazano dejstvo, kar je postalo del javnega mnenja, namreč, da so napovedi v tretji fatimski skrivnosti že uresničene in spadajo v preteklost, v 20. stoletje.
Ker Cerkev ni podala uradne in obvezujoče razlage o besedilu tretjega dela fatimske skrivnosti, ga morejo specialisti – ob vsem potrebnem spoštovanju do izjav sv. Janeza Pavla II. in obeh omenjenih kardinalov ter sestre Lucije – še naprej raziskovati in razlagati. To nakazuje tudi naslov, ki ga je svoji razlagi tretjega dela fatimske skrivnosti dal kardinal Ratzinger: »Poskus razlage fatimske 'skrivnosti'.« Pri tiskovni konferenci 26. junija 2000 je naglasil, da nima svoje razlage za obvezno.
Škof Pavel Hnilica, osebni prijatelj papeža Janeza Pavla II. in velik poznavalec fatimskih dogodkov, je v pismu kardinalu Ratzingerju, takratnemu prefektu Kongregacije za verski nauk, protestiral proti omejitvi uresničevanja tretjega dela fatimske skrivnosti na 20. stoletje. Kardinal mu je odgovoril: »V svojem 'komentarju' nisem nameraval trditi, da se vsebina (tretje) skrivnosti nanaša izključno na preteklost. Velika videnja imajo vedno dve razsežnosti: neposreden in bližnji pomen, in trajen pomen. Klasičen primer tega je Gospodov eshatološki govor: napoveduje bližnjo katastrofo Jeruzalema, a v tem dogodku sedanjosti nakaže konec sveta, kar postane opozorilo za vse rodove k čuječnosti. Analogno opazimo v fatimski skrivnosti martirologij (mučeništvo) prejšnjega stoletja, v katerem pa odseva preganjanje do konca sveta.«
Vprašanje, ali je že vse izpolnjeno, kar je napovedano v tretjem delu fatimske skrivnosti, ostaja odprto. Mnenja so tu različna. Poglejmo posamezne dele besedila:
»Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo na levi strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v levi roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj zažgal svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora!«
Trikratni angelov klic: »Pokora, pokora, pokora!« je ključna beseda te skrivnosti. Pri Marku se tudi evangelij začne podobno: »Spokorite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). Pokora vodi do spreobrnjenja in vere.
Angel z ognjenim mečem, ki spominja na slične podobe iz knjige Razodetja, predstavlja grožnjo sodbe za grešni svet. Pravzaprav je človeštvo sámo tisto, ki s svojimi iznajdbami lahko sebe pokonča, npr. v ognju atomske vojne. S tem ko plameni ognjenega meča ugašajo ob dotiku s sijajem iz Marijine desne roke, je poudarjena Marijina materinska sredniška vloga.
Kardinal Ratzinger poudarja:
»Celotno videnje nastopa dejansko samo zato, da bi priklicalo na dan svobodo in jo obrnilo v pozitivno smer. Kajti smisel videnja ni pokazati film o nespremenljivo fiksirani prihodnosti. Njegov smisel je natančno nasproten; gre za mobiliziranje moči za spremembe v smeri k dobremu. Zato so povsem zgrešene fatalistične razlage 'skrivnosti', razlage, ki na primer govorijo, da je bil atentator 13. maja 1981 navsezadnje orodje Božjega načrta, ki ga je vodila Božja previdnost in da zato ni mogel delovati svobodno, ali podobne ideje, ki krožijo. Videnje marveč govori o nevarnostih in o poti, kako se jih rešiti.«
Svobodno se moramo odločati za pokoro in zatekanje k Božji Materi ter zaupati v njeno varstvo in vodstvo. Prihodnost ni samo v Božjih, ampak je tudi v naših rokah. Zato je tudi od nas odvisno, kako bo z nami kot posamezniki in z vsem človeštvom.
»In videli smo v velikanski luči, ki je Bog: 'nekaj podobnega, kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo mimo', v belo oblečenega škofa, 'slutili smo, da je bil sveti oče'. Razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za duše trupel, ki jih je srečaval na poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil k vznožju velikega križa in ubila ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s strelnim orožjem in puščicami. In tako so drug za drugim umirali škofje, duhovniki, redovniki in redovnice ter razne svetne osebe, možje in žene različnih stanov in položajev.«
Videnje, ki so ga imeli pastirčki in se je nanašalo na prihodnost Cerkve, je bilo kakor v ogledalu, torej nejasno. Na tem svetu, kakor pravi sv. Pavel, »gledamo v zrcalu, nejasno« (1 Kor 13,12).
Kraj dogajanja je opisan s tremi simboli: strma gora, na pol porušeno mesto, velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Kardinal Ratzinger razglablja o procesiji s papežem na čelu, ki se bliža križu: »Pot Cerkve je tako orisana kot križev pot (via crucis), kot potovanje v čas nasilja, razdejanj in preganjanj. V tej podobi moremo najti naslikano zgodovino celotnega stoletja (…) V videnju moremo prepoznati preteklo stoletje kot stoletje mučencev, kot stoletje trpljenja in preganjanj Cerkve, kot stoletje svetovnih vojn in mnogih krajevnih vojn, ki so napolnile celotno drugo polovico stoletja in priklicale na dan nove oblike krutosti. V 'ogledalu' tega videnja vidimo iti mimo mučeniške priče desetletij.«
Treba je po Ratzingerjevih besedah upoštevati, »da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od divizij«.
Glede razlage tretje fatimske skrivnosti ni popolnega soglasja. Nekateri trdijo, da se glede smrti papeža, škofov, duhovnikov, redovnikov in redovnic ter svetnih oseb te napovedi še niso izpolnile, čeprav so pod komunizmom umrli kot mučenci nekateri škofje, mnogi duhovniki, redovne osebe in laiki. Papež Janez Pavel II. ni umrl in je nanj streljal le en terorist. Za druge pa je napovedano, da bodo umrli za papežem, kar se ni zgodilo. Zato ti razlagalci mislijo, da bo mučeništvo papeža, škofov, duhovnikov, redovnih oseb in laikov gotovo še prišlo v nekem sistematičnem preganjanju v prihodnosti, ki bo hotelo uničiti Cerkev.
Za vse, ki bodo skušali besedilo tretjega dela fatimske skrivnosti drugače razlagati, kakor sta ga razložila kardinala Sodano in Ratzinger, bo moral upoštevati tudi to, da je Sodanovo besedilo sestra Lucija prebrala in »rekla, da ta interpretacija ustreza temu, kar je izkusila, in da razlago s svoje strani prepoznava kot primerno«.
Čeprav je na tiskovni konferenci 26. junija 2000 kardinal Ratzinger povedal, da svoje razlage nima za obvezujočo, je težko utemeljeno misliti, da se prej navedene fatimske napovedi še niso izpolnile. Papež Janez Pavel II. je bil trdno prepričan, da se napoved o usmrtitvi papeža nanaša nanj in da ga je smrti rešila Marija, ker je hotela, da Rusijo in svet skupaj s škofi posveti njenemu brezmadežnemu Srcu. Preganjanja Cerkve pa bodo trajala do konca sveta. To je celo znamenje, da je prava.
Ob vsem tem je treba upoštevati, da so vse napovedi zmeraj pogojne. Molitve in žrtve dobrih vernikov lahko vplivajo, da se slabe napovedi ne uresničijo ali pa se uresničijo le deloma ali drugače, kakor so bile napovedane. Smemo si misliti, da so vplivale tudi na to, da papež ni podlegel smrtonosnemu strelu turškega terorista Ali Agca.
Navedimo še zadnji del besedila tretjega dela fatimske skrivnosti:
»Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela, vsak od njiju je imel v roki kristalno zalivalko. Vanju sta zbirala kri mučencev in z njo zalivala duše, ki so se bližale Bogu.«
Z besedico »kristalno« je poudarjena dragocenost vsebine – kri mučencev. Zalivalko običajno uporabljamo za zalivanje (sobnih) rastlin. Tu pa gre za človeške duše. Kakor je treba zalivati rastline, sicer bi se posušile, je treba zalivati tudi duše, in sicer s krvjo mučencev, ki je pomešana s Kristusovo krvjo. Brez Kristusove krvi in krvi mučencev ne moremo napredovati v svetosti in se bližati Bogu. Mučenci dopolnjujejo, »kar primanjkuje Kristusovim bridkostim« (Kol 1,24).
Kardinal Ratzinger je besedilo razložil takole: »To je tolažljiva podoba, ki hoče zgodovino krvi in solza napraviti vendarle dostopno za ozdravljajočo Božjo moč. Pod prečnicama križa angela zbirata kri mučencev in z njo zalivata duše, ki so se bližale Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s prečnic križa. Njihovo mučeništvo se uresničuje v solidarnosti s Kristusovim trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa to, kar še manjka njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, privzeta v skrivnost umrlega pšeničnega zrna, ki umrje in postane rodovitno. Kri mučencev je seme kristjanov, je rekel Tertulijan. Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje 'skrivnosti', ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga (…) Iz trpljenja pričevalcev prihaja moč očiščenja in prenove, ker je to ponavzočevanje Kristusovega lastnega trpljenja in predaja naprej v sedanjost njegovo ozdravljajočo učinkovitost.«
Ob tem lahko zaključimo, da bo tudi kri številnih slovenskih mučencev seme novih kristjanov. Mučenci so torej napoved za boljšo prihodnost.
Po besedah prefekta kongregacije preostane »spodbujanje k molitvi kot poti za 'reševanje duš' in v istem smislu opozarjanje na pokoro in spreobrnjenje«.
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar