Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 25. januar 2018

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI (1)



Fatimska stoletnica je za nami. Hvaležni smo Mariji in Jezusu za vse, kar je dobrega pognalo v naših srcih in v naših skupnostih. Vse to je treba skrbno negovati, da ne bo zamrlo. Nebeška Gospa je pastirčkom in  nam posredovala čudovito sredstvo, ko je naročila: »Še naprej vsak dan molite rožni venec.« Mati Marija računa z nami. Naš dolgoročni načrt je, da bi se čimveč kristjanov odločilo za redno molitev rožnega venca. Predvsem je to Marijin načrt, njena želja, njena prošnja. Ona nam hoče pomagati, da bomo srečni v tem in v prihodnjem življenju.
Vse bralce naše revije, duhovnike in laike, predvsem tiste, ki se jih je Marijin obisk globlje dotaknil, prosimo, da se združimo in uresničimo to naročilo naše Matere. V ta namen bomo v naši reviji objavljali lepe zglede molitve rožnega venca.
Prosimo vas, da nam pišete, kako molite rožni venec in kakšne sadove prinaša. Primerne prispevke bomo objavili.

»Robert, ali imaš rožni venec?«

Robert Schuman, francoski politik, ki se je zavzemal za združeno Evropo in zanj teče proces za razglasitev k blaženim, je v mladosti velikokrat slišal to materino vprašanje, ko je odhajal od doma v šolo. Ko je odrastel, je vprašanje njegove matere odzvanjalo v njegovem spominu. Kot poslanec, minister ali voditelj vlade ni mogel začeti dneva brez majhnega »kupčka« svetlečih jagod, ki povezuje zemljo z nebesi. Rožni venec je molil vsak dan.
Marijansko usmeritev svoje pobožnosti je prejel od matere. Evgenija Schuman je svojega edinca rodila leta 1866, umrl pa je leta 1963. Pri sedemnajstih letih je sin postal pobudnik luksemburških romanj v Lurd. Za njegovo duhovnost sta značilna dva pola: evharistija in Božja beseda, ki sta usmerjala vse njegovo življenje. Kadar je mogel, je bil pri sveti maši. Vedno je bil v družbi z Marijo, »z našo ljubljeno Materjo,« kot je rad rekel. Lurd, La Salette, kapela čudodelne svetinje v Parizu so bile njegove najljubše marijanske postaje.
René Lejeune; dokument preskrbel postulator, p. Joseph Jost

Rožni venec matere Terezije

Tisto noč leta 1981 sem se v Chicagu (Illinois) vkrcal v letalo. Ves utrujen sem se usedel. Ko so potniki vstopali v letalo, je bilo v njem hrupno zaradi pogovorov. Nenadoma so ljudje umolknili. Obrnil sem se, da bi videl, kaj se je zgodilo, in obstal sem z odprtimi usti.
Dve redovnici, oblečeni v preprosto obleko z modro obrobo, sta se po hodniku pomikali naprej. Takoj sem spoznal obraz ene izmed njiju, katere koža je bila nagubana; v očeh je bila velika toplina. Ta obraz sem videl na platnicah revije Time. Obe redovnici sta se ustavili in razumel sem, da je sosednji sedež pripadal materi Tereziji.
Ko so se zadnji potniki usedli, sta mati Terezija in njena spremljevalka vzeli vsaka svoj rožni venec. Opazil sem, da je bila vsaka desetka izdelana iz jagod različnih barv. Mati Terezija mi je kasneje razložila, da so desetke predstavljale različne dele sveta in je še dodala: »Molim za uboge in umirajoče na vseh celinah.«
Obe ženi sta šepetaje in skoraj neslišno pričeli moliti. Čeprav sem se imel za malo vernega katoličana, ki je hodil v cerkev bolj iz navade, sem se nevede pridružil tej molitvi. Mati Terezija se je obrnila k meni in njen pogled me je napolnil z občutkom miru. »Fant«, je vprašala, »ali pogosto moliš rožni venec?« »Po pravici povedano, ne,« sem priznal. Prijela me je za roke, me zvedavo pogledala in se mi nasmehnila. »Dobro, od sedaj naprej boš to delal,« je rekla in mi v roke položila rožni venec …
Po tem nepričakovanem srečanju v letalu se je moje življenje spremenilo … Sedaj se skušam zavedati tega, da resnična dobrina niso denar, naslovi ali imetje, ampak ljubezen do bližnjih.
Jim Dennison, ZDA, 1981

»Ampèrov rožni venec je name bolj učinkoval kakor vse pridige.«

Mladenič pri osemnajstih letih je prišel v Pariz. Ni bil še popolnoma neveren, toda njegov duh je bil že bolj ali manj okužen s tem, kar je P. Gatry imenoval kriza vere. Nekega dne je ta mladenič vstopil v cerkev sv. Štefana na gori. V nekem kotu blizu tabernaklja je opazil človeka, ki je pobožno molil rožni venec. Približal se je in prepoznal A. M. Ampèra, slovitega francoskega matematika in fizika, svojega idola, tistega Ampèra, ki je zanj predstavljal znanost in živega genija.
Ta prizor ga je pretresel do dna njegove duše. Za mojstrom je neslišno pokleknil. Iz njegovega srca so privrele molitve in solze. Doživel je popolno zmago vere in Božje ljubezni in Frédéric Ozanam – mladenič je bil namreč prav on – je kasneje navadno rad povedal: »Ampèrov rožni venec je name bolj učinkoval kakor vse pridige.« Je ustanovitelj Vincencijevih konferenc in zanj teče postopek za razglasitev za svetnika.

Ni komentarjev:

Objavite komentar