Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 17. januar 2018

Poslanstvo Lucije po letu 1917

Lucija je odšla od doma

Preden je Lucija šla od doma, je v spremstvu neke gospe obiskala svojega škofa in se v popolnem zaupanju z njim pogovorila. Škof ji je naročil tajnost in ji položil na srce, naj bo dobra.
Jacinta je pred svojo smrtjo v bolnišnici v Lizboni vztrajno prosila, da bi poklicali kanonika dr. Formigona, da bi mu posredovala dve sporočili, ki jih je dobila od Device Marije. Prvo se je nanašalo na Lucijo. Marija ji je sporočila, da ji v domačem kraju pretijo velike nevarnosti. Zato naj Lucija premisli in prične bolj goreče življenje. Nekateri so po prikazovanjih imeli Lucijo za svetnico, kar je predstavljalo resno nevarnost za ponižnost vidkinje.
Mati jo je kot trinajstletno najprej napotila k neki gospe v Lizbono, kjer se ni dobro počutila in se je vrnila domov. Nato jo je po posredovanju leirijskega škofa Joséja da Silva poslala v oddaljeni dekliški zavod redovnic dorotejk v kraju Vilar, ki je danes del mesta Porto na severu Portugalske. Takrat je bila stara dobrih štirinajst let. Škof je upal, da se bo s tem zmanjšal obisk romarjev v Fatimo, kar pa se ni zgodilo.
V šestem Spominu je Lucija zapisala, zakaj se je škof odločil za Porto:
»Takrat še nisem razumela, vendar mi je danes že zadosti jasno, da je želel škof, naj grem v Porto predvsem zato, da je laže presojal vse dogodke v Fatimi. Tako se je laže tudi odločal in izražal svoje mnenje. Hotel me je imeti v svoji bližini pod nadzorstvom oseb, ki jim je zaupal, ki so ga o vsem, kar je zadevalo mene, tudi obveščale in je tako laže razumel vse dogodke.«
Lucija se je dan pred odhodom z bolečim srcem poslovila od vseh ljubljenih krajev, v prepričanju, da zadnjič hodi po njih: od Cabesa, Valinhosa, farne cerkve, od očeta in Frančiška na pokopališču, od domačega vodnjaka ter od vseh domačih. Tega dne je doživela Marijino prikazanje, ki bi ga lahko imenovali »sedmo prikazanje«.
Od doma je odšla v spremstvu svoje matere in nekega delavca 17. junija 1921 že ob dveh zjutraj v prepričanju, da za vedno zapušča svojo domačo hišo. V drugem Spominu je zapisala:
»Šli smo mimo Cove da Iria, da sem se od nje zadnjič poslovila. Tam sem zadnjikrat zmolila svoj rožni venec. Ko je bilo še mogoče videti kraj, sem se ozrla in vzela od njega zadnje slovo.«
Da bi ostala popolnoma nepoznana, so ji dali novo ime Maria das Dores (Marija bolečin). Prepovedano ji je bilo govoriti o svojem izvoru in zlasti o fatimskih dogodkih. Ni smela hoditi domov in le redko ji je bilo dovoljeno pisati domačim. Vendar je bila zadovoljna in srečna.

Ni komentarjev:

Objavite komentar