Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 24. januar 2018

Doslej nepoznano videnje sestre Lucije leta 1944 in tretja fatimska skrivnost


Karmeličanski samostan Coimbra, kjer je živela in leta 2005 umrla sestra Lucija, je leta 2013 v portugalskem originalu izdal njen obsežen življenjepis.[1] Vanj je bilo iz Lucijinega doslej neobjavljenega obsežnega dnevnika med drugim sprejeto tudi poročilo, kako težko ji je bilo zapisati tretji del fatimske skrivnosti. Leirijski škof José Correia da Silva ji je to naročil 15. septembra 1943, ob koncu obiska in dolgega pogovora z njo v njenem samostanu. Bal se je namreč, da bo zaradi takratne težke bolezni umrla, ne da bi posredovala svetu ta del skrivnosti, ki ga doslej še ni razkrila. Imela je vnetje poprsnice z visoko vročino. Škofovo naročilo jo je zelo vznemirilo in ji vročino še povečalo.
Iz nebes namreč glede razkritja tretjega dela skrivnosti ni prejela še nobenega naročila. Bolezen je trajala več mesecev. Ko je morala iti na operacijo, se je bala, da bo zaradi splošne anestezije izdala kaj od skrivnosti, zato je hotela, da bi bila operirana pri polni zavesti, a tega ji niso dovolili. Kljub temu ni ničesar razkrila.
Hotela je ubogati škofa, a ni mogla pisati, čeprav je večkrat poskusila. Zato mu je to sporočila. Škof ji je 16. oktobra 1943 ponovno in še bolj jasno naročil, naj napiše tretji del skrivnosti. Znova je poskusila, a ni šlo.
Decembra 1943 je pisala nadškofu v Valladolidu, svojemu duhovnemu voditelju, in ga v svoji zbeganosti prosila za nasvet, kaj naj naredi. Bog ji je bil namreč naročil, naj skrivnosti ne razodene nikomur, njen škof pa ji naroča, naj jo razkrije. Po nadškofovem nasvetu je ponovno pisala svojemu škofu o nezmožnosti pisanja. Povedala mu je, da je že petkrat poskusila, a brez uspeha. Ko hoče pisati, se ji začne roka tresti in ne more napisati niti ene besede; kadar pa hoče pisati o kaki drugi stvari, ji to ne dela nobene težave. Čakala je na škofov odgovor, a ga ni bilo. Nerada in s strahom, da ji ne bo uspelo, je zopet poskusila s pisanjem, a tudi tokrat ni šlo. V svoj dnevnik je zapisala:
»Med tem, ko sem čakala na odgovor [svojega škofa], sem dne 3. 1. 1944[2] pokleknila zraven postelje, ki mi je včasih služila tudi za pisanje, in sem poskusila znova, a brez uspeha, da bi kaj storila; toda kar se mi je zdelo najbolj čudno, je dejstvo, da sem brez težave pisala kar koli drugega. Prosila sem torej Gospo, naj mi da spoznati, kakšna je Božja volja. In odšla sem v kapelo. Bilo je ob štirih popoldne, ura, v kateri sem imela navado obiskati Najsvetejše, kajti takrat je navadno najbolj osamljen in ne vem zakaj, toda ustreza mi biti sama v družbi Jezusa v tabernaklju.
Pokleknila sem na stopnico obhajilne mize in prosila Jezusa, naj mi da spoznati, kakšna je njegova volja. Ker sem bila brez pomislekov navajena verovati, da so naročila predstojnikov neizpodbiten izraz Božje volje, nisem mogla verjeti, da bi to ne bilo tako. Zmedena, napol prevzeta pod bremenom črnega oblaka, ki se je zdel, da bo padel name, sem, z obrazom med dlanmi, čakala na odgovor, ne da bi vedela kako. Nenadoma sem začutila prijateljsko dlan, nežno in materinsko, ki se je dotaknila mojih ramen. Dvignila sem pogled in zagledala drago nebeško Mater: 'Ne boj se, Bog je hotel preizkusiti tvojo pokorščino, vero in ponižnost. Ostani mirna in zapiši, kar so ti ukazali, toda ne tega, kar ti je dano razumeti o njenem pomenu [pomenu skrivnosti]. Potem ko boš to zapisala, daj v kuverto, jo zapri in zapečati ter zunaj napiši, da jo sme odpreti šele leta 1960 kardinal lizbonski patriarh ali pa škof iz Leirie.'
In začutila sem, kako je bil moj duh napolnjen s skrivnostjo luči, ki je Bog. V Njem sem videla in slišala: 'Konica sulice kot plamen, ki se podaljšuje, dokler se ne dotakne zemeljske osi in ta poskoči: gore, mesta in vasi z njihovimi prebivalci so pokopani. Morje, reke in oblaki prestopijo svoje meje, poplavijo in povlečejo s seboj v vrtinec neštevilne hiše in ljudi. To je čiščenje sveta od greha, v katerega je pogreznjen. Sovraštvo in ambicioznost sprožita uničevalno vojno.' Pri pospešenem utripu srca in v svojem duhu sem zaslišala odmevanje prijetnega glasu, ki je govoril: 'V času ena vera, en krst, ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev. V večnosti nebesa!' Ta beseda je napolnila mojo dušo z mirom in veseljem do te mere, da sem, skoraj ne da bi se zavedala, ponavljala: 'Nebesa! Nebesa!' Takoj, ko je minila tista silno močna nadnaravna moč, sem pričela pisati, in to brez težav, dne 3. januarja 1944, na kolenih, naslonjena na posteljo, ki mi je služila za mizo.«[3]

Leta 2013 objavljeno besedilo, za katerega verjetno niti papež sv. Janez Pavel II. ni vedel, poroča o Lucijinem videnju (3. januarja 1944) enega od »plamenov«, ki je povzročil svetovno katastrofo in s tem čiščenje sveta od greha, medtem ko so plameni angela v tretjem delu fatimske skrivnosti (13. julija 1917) ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je Marija izžarevala iz svoje desne roke. Tu gre za več vprašanj: Zakaj ta »plamen« ni ugasnil ob sijaju iz Marijine desne roke kakor plameni pri tretjem delu fatimske skrivnosti? Zdi se, da to videnje iz leta 1944 napoveduje veliko svetovno katastrofo, kakršne doslej še ni bilo. Ali bi lahko rekli, da je to Lucijino pisanje nekakšen dodatek k tretjemu delu fatimske skrivnosti, čeprav je bilo videnje šele leta 1944? Vsekakor ne bi mogli reči, da spada k tistemu delu, ki velja za tretji del fatimske skrivnosti, in je bil v celoti razkrit leta 2000. Zaslužni papež Benedikt XVI. je 21. maja 2016 izjavil: »Razkritje tretje skrivnosti je popolno.«
Tudi če gre za napoved svetovne katastrofe in uničevalne vojne, je ta napoved – kakor vse napovedi – pogojna. Če se bomo ravnali po angelovem naročilu v tretjem delu fatimske skrivnosti: »Pokora, pokora, pokora!« do svetovne katastrofe in uničevalne vojne ne bo prišlo. Besedo »pokora« moramo vzeti v njenem celostnem pomenu. Vsebuje vse prizadevanje zoper grešnost človeštva, tudi zakrament pokore. Gre pravzaprav za dosledno življenje po Jezusovem oznanilu: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15).
Iz vsega tega vidimo, kako pomembno je fatimsko sporočilo prav danes: življenje v veri, upanju in ljubezni, molitev, zlasti molitev rožnega venca, spreobrnjenje in pokora, zadoščevanje za svoje in tuje grehe in češčenje Marijinega brezmadežnega Srca s posvetitvijo temu Srcu.
Besedilo, ki je bilo objavljeno v portugalščini leta 2013, je na koncu zelo tolažilno in razodeva že na zemlji popolno zmago Marijinega brezmadežnega Srca in s tem zmagoslavje presvetega Jezusovega Srca, v popolni edinosti človeštva: »V času ena vera, en krst, ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev. V večnosti nebesa!« S tem se fatimsko sporočilo razodeva kot pot do edinosti med danes različnimi Cerkvami. Dá, celo med različnimi verami, da bo povsod razširjena »ena vera, en krst, ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev«. Kakor je Jezus rekel svojim učencem, tudi nam pravi: »Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče« (Mt 19,26).
p. Anton


[1] Italijanski prevod, 2. ponatis, Un cammino sotto lo sguardo di Maria, Roma 2016, 285–295.
[2] Do leta 1946 je kot sestra dorotejka živela v hiši redovniškega noviciata v španskem mestu Tuy.
[3] Un cammino, 290–291.

Ni komentarjev:

Objavite komentar