Zakaj rožni venec molita po tihem?

Peljal sem se iz Luksemburga v Bruselj. Bilo je leta 1944. Začel sem moliti rožni venec. Bil sem sam v oddelku.

V Marbehanu je vstopila neka gospa. Opazila je da molim rožni venec. Dala mi je znak kot pozdrav, potem pa je tudi ona začela moliti rožni venec v tišini. Občudoval sem njeno umirjenost, pogum in spoštljivost. Na postaji Longlier je vstopil mož obilnejše postave, slikovit. Usedel se je v najin oddelek, precej glasno.

Gospa mi je dala znak da bo ona nadaljevala z molitvijo rožnega venca. Na kar sem tudi jaz odgovoril prav tako da ne bom odnehal. Sopotnik naju je gledal precej zmedeno, gledal najine roke z rožnim vencem. Lahko bi se posmehnil. Toda nikakor. Na najino presenečenje je snel svoje pokrivalo in vprašal: "Zakaj vidva molita rožni venec potihoma in zakaj ga ne molimo na glas skupaj?« Molili smo do postaje Jemelle, ko sta sopotnika izstopila.

princ Xavier de Burbon-Parme, v: Cvetke Device Marije, 129-130.

Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo.

Kraljica svetega rožnega venca, pomočnica kristjanov, pribežališče človeškega rodu, Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo! Ko skrušeni molimo pred tvojim prestolom, smo prepričani, da bomo deležni usmiljenja, milosti, potrebne pomoči in varstva v sedanjih težavah, ne po naši zaslugi, tega si ne domišljamo, ampak zgolj po neizmerni dobroti tvojega Srca. O Mati usmiljenja, izprosi nam pri Bogu prepotrebnega miru. Predvsem pa nam izprosi tistih milosti, ki morejo v trenutku spreobrniti človeško srce, tako da ga razpoložijo za spravo in mu podarijo notranji mir. Kraljica miru, prosi za nas, izprosi vojskujočemu se svetu mir, za katerim težijo trpeči narodi, mir v resnici, mir v pravičnosti, mir v Kristusovi ljubezni. Izprosi svetu mir pred orožjem in mir srca, da bi se v tako vzpostavljenem redu in miru širilo Božje kraljestvo. Podeli svoje varstvo in pomoč nevernim, nezvestim in tistim, ki živijo v senci smrti. Podeli jim mir, naj v njihovih srcih vzide sonce resnice, da bodo lahko skupaj z nami vzklikali Odrešeniku sveta: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).

Iz posvetitvene molitve Pija XII. Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Šopek Materi Mariji V vsaki nevarnosti smo lahko deležni Marijine pomoči

Bog podeli vsakemu človeku milost skladno z nalogo, za katero ga je izbral. Ker je bil Kristus kot človek vnaprej določen in izvoljen, da postane »Božji Sin«, je bil njegov osebni privilegij tako obilna polnost milosti, da jo je razlival na vse, kajti »iz njegove polnosti smo vsi prejeli«. Marija pa je to polnost milosti prejela, ker je bila tako zelo blizu začetniku milosti, ker je sprejela vase tistega, ki je bil poln vseh milosti. In ko ga je rodila, je morala na neki način dati to milost vsem. V Devici Mariji je bila tako rekoč trojna popolnost milosti. Naprej popolnost pripravljenosti, ki jo je naredila primerno, da je postala Kristusova Mati, in je bila sad njenega svetega življenja. Druga popolnost milosti je izhajala iz prisotnosti Božjega Sina v njej, ko se je učlovečil v njenem telesu. Tretja popolnost pa je tista dokončna, ki jo uživa v nebeški slavi.

sv. Tomaž Akvinski

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (9) Moje odrešenjsko delo postaja navzoče

Jezus govori: Predragi prijatelj, kar sem izvršil pri zadnji večerji in naslednji dan na krvavi način na križu, obnavljam pri sveti maši na zakramentalni način. Tako ti vedno znova izkazujem ljubezen do konca. Vsaka mašna daritev vedno znova oznanja, da nate in na nobenega človeka nisem pozabil. Pri sveti maši postane navzoča in se udejanja ista moja ljubezen, ki sem jo vse svoje zemeljsko življenje razdajal ljudem in jo imam še danes do vsakega človeka. Predvsem se obhaja spomin tiste izredne ljubezni, ki sem jo pokazal v svojem trpljenju.

Če te moja ljubezen ne more prepričati, potem te nič ne bo prepričalo. Če moja ljubezen ne more prebuditi tvoje ljubezni, potem ti nihče ne more pomagati. Potem si v svoji sebičnosti popolnoma otopel. Kogar ljubiš, se ga rad spominjaš. Z ljubeznijo misliš na vse tisto, kar je povezano z njim in z njegovo dejavnostjo. To velja tudi za tvoj odnos do mene.

Mašna daritev je spominska slovesnost. Pri njej se Cerkev spominja vsega mojega zemeljskega življenja, posebej mojega trpljenja, smrti in vstajenja. Komur ljubezen do mene ni prazna beseda, se bo z velikim veseljem dejavno udeleževal daritve v moj spomin.

Cerkev obhaja spomin na tisto izredno ljubezen, ki sem jo pokazal v svojem trpljenju in v daritvi na Kalvariji. Isti Jezus, ki sem nekoč visel na križu in mi je vojak s sulico prebodel Srce, se zdaj darujem na oltarju. Darujem se na zakrit, a zato nič manj resničen način. Darujem se zate. Moja kri se na zakramentalni način preliva v odpuščanje tvojih grehov in grehov vsega sveta. Po mašni daritvi pritekajo sadovi moje daritve s Kalvarije do tebe.

Učenec odgovarja: Usmiljeni Jezus, odpusti mi vse moje pomanjkljivosti in površnosti pri mašni daritvi. Premalo sem mislil nate, na tvoje zemeljsko življenje in trpljenje, ki si ga vzel nase iz ljubezni do mene in do vsakega človeka. Ker si imel v mojem življenju premalo prostora, se tudi v tvojo daritev nisem veliko poglabljal. Pomagaj mi, da bom odslej rasel v veri, upanju in ljubezni do tebe. Če se te bom z vero, upanjem in ljubeznijo vedno bolj trdno oklepal, mi bo sveto tudi tvoje naročilo: To delajte v moj spomin! To je tvoja oporoka, tvoja poslednja volja, zato jo hočem z vso zavzetostjo izpolnjevati. Mašna daritev s svetim obhajilom mora postati moja največja vrednota, saj gre pri njej za najtesnejše združenje s teboj.

Hočeš postati član Bernardove družine?

Si bil že doslej povezan z našim samostanom in njenimi člani?

Hočeš to zvezo še poglobiti in samostanu pripadati kot zunanji član?

Si želiš, da bi v samostanu več molili zate in darovali svete maše?

Če je tako, postani član Bernardove družine.

Člani za samostansko skupnost, njihovo dejavnost in njihove duhovne poklice vsak dan zmolijo eno desetko rožnega venca, sami pa so deležni mašnih daritev, molitev in žrtev cistercijanov.

Nadaljnja pojasnila dobiš pri voditelju Bernardove družine: p. Anton Nadrah, Stična 17, 1295 Ivančna Gorica, tel. 01/78 77 100: E-pošta: anton.nadrah@rkc.si

Misli sv. Bernarda (9)

Jezus je odprl svoja telesna usta in na gori učil svoje učence, medtem ko v tišini uči angele v raju. Ob dotiku njegove telesne roke je ozdravel gobavec, spregledal slepi, spregovoril nemi in bil rešen potapljajoči se učenec.

Na čist način ljubi tista duša, ki si želi le ljubljeno osebo, ne pa karkoli njenega. Ljubi na sveti način, ker je pri tem ne vodi poželenje mesa, ampak čistost duha.

Varujte se, da ne boste predrzno sodili ali preveč radovedno preiskovali ravnanja drugih. Celo, če zavračate kakšno dejanje svojega bližnjega, ga ne obsojajte, ampak rajši opravičite. Opravičite njegov namen, če ne morete opravičiti dejanja; misli si, da je storil v nevednosti, nepremišljeno ali po nesrečnem naključju. Celo, če je stvar postala javna in je ni mogoče zakriti, premislite sami pri sebi in si recite: skušnjava je bila prehuda in kaj bi storila z menoj, če bi tako zavladala nad menoj?

Življenje in pomen sv. Bernarda (1)

Začenjamo uvod v 30-letnico Bernardove družine, ki jo bomo praznovali prihodnje leto v oktobru. Zato je prav, da posebej še njeni člani dobro poznamo svetnika, po katerem nosimo ime. V slovenščini imamo na voljo več življenjepisov. Razmeroma obsežen je objavljen tudi v Letu svetnikov, v 3. zvezku, na straneh 431–447. Tu se bomo naslonili nanj.

Sv. Bernard, ta slavni Marijin vitez, je izšel iz burgundskega visokega plemstva. Rodil se je leta 1090 na gradu Fontaines pri Dijonu v Burgundiji na Francoskem. Njegov oče je bil vitez Teskelin, mati pa Aleta, rojena de Montbard. Bila mu je modra in skrbna vzgojiteljica, a mu je umrla, ko  mu je bilo 16 ali 17 let. Šolal se je v kraju Chatillon. Bil je izredno nadarjen in se mu je obetala velika slava v znanosti ali v viteškem življenju.

Ob smrti matere je začel razmišljati o minljivosti posvetne slave. Sklenil je, da bo odslej služil samo Bogu v Novem samostanu Cîteaux (izg. Sitó). S svojo izredno osebnostjo je za samostansko življenje navdušil kar trideset vitezov, duhovno elito burgundskega plemstva. V tej skupini so bili kar štirje Bernardovi bratje, en stric in več drugih sorodnikov. Samostan Cîteaux, latinsko Cistercium, je ležal v samotnih gozdovih južno od Dijona. Vanj je Bernard vstopil s svojimi tridesetimi tovariši okrog leta 1112. Njegov zgled je privabil še druge. Novi red se je zelo hitro širil in je ob Bernardovi smrti 1153 štel po vsej Evropi že 343 močnih samostanskih postojank. Med njimi je bila tudi Stična, v kateri se je začelo redno meniško življenje 1135.

Novi samostan, tako so mu na začetku rekli, je leta 1098 ustanovil opat Robert iz Molesma skupaj s priorjem Alberikom in Štefanom Hardingom. V tem samostanu so hoteli s skupino enako mislečih redovnikov obnoviti redovno življenje z natančnim izpolnjevanjem Pravila sv. Benedikta. Poudarjali so samoto, uboštvo, molitev in delo. Šest ur na dan so posvetili molitvi, šest ur duhovnemu branju in študiju, šest ur trdemu delu v gozdu in na polju, ostalih šest ur pa spanju na slamnjači.

Bernard je s svojimi tridesetimi tovariši opravil enoletni samostanski noviciat in po njem izpovedal pred opatom Štefanom Hardingom večne zaobljube. Če mu je bilo kdaj posebno težko, se je ob misli na Kristusovo trpljenje spodbujal z besedami: »Bernard, čemu si prišel?«

Bernard je že leta 1115, ko je bil star petindvajset let, postal opat v novoustanovljenem samostanu Clairvaux (izg. Klervó), kar pomeni Svetla dolina. Tu je bilo treba samostan šele zgraditi in s krčenjem gozdov pridobiti rodovitno zemljo. Jedli so ječmenov kruh in proseno kašo, a pogosto tudi tega ni bilo.

Bernard je veliko bral Sveto pismo in cerkvene očete, zlasti sv. Avguština. Veliko je premišljeval v naravi. Zapisal je: »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen, sem si pridobil večinoma v gozdovih in na poljih med premišljevanjem in molitvijo. Tud nisem imel nobenega drugega učitelja kakor hraste in bukve.« O pomenu premišljevanja je svojemu učencu, kije postal papež Evgen III., zapisal: »Kaj je tako koristno za vse kakor premišljevanje? Vsemu našemu življenju daje čast in smer, ob njem dobimo bogato znanje o Božjih kakor človeških stvareh. Premišljevanju moraš posvetiti del samega sebe, svojega srca in časa. Premišljevanje očisti izvir, iz katerega priteka, namreč duha. Vodi mišljenje in uravnava delovanje. Obreže vse, kar je odveč, in prinaša red v naše življenje.«

Življenje v Svetli dolini za časa sv. Bernarda je opat Viljem iz St. Thierryja takole opisal: »Samota, v kateri so se naselili Božji služabniki, je bila obdana s temnim in gostim gozdom, dve sosednji gori pa sta jo tako oklepali, da sta tej samoti dajali skoraj podobo globoke votline. Če si prišel s hriba in stopil v Clairvaux, si čutil povsod Boga in nema dolina je s svojo preprostostjo in nizkimi stavbami oznanjala preprostost in ponižnost njenih prebivalcev. V kraju je mrgolelo ljudi, nihče ni pohajkoval, vsi so delali in opravljali kakšno nalogo. In vendar so čutili sredi dneva tihoto kakor opolnoči. To tihoto so prekinjali samo šum ročnega dela in glasovi Božje službe v koru. Ta skladni molk in gospodujoči red sta delala tako mogočen vtis, da je celo posvetnega obiskovalca obšlo spoštovanje in si ni nihče upal misliti nič takega, kar bi ne bilo vredno tega svetega kraja.«