Peljal sem se iz Luksemburga v Bruselj.
Bilo je leta 1944. Začel sem moliti rožni venec. Bil sem sam v oddelku.
V Marbehanu je vstopila neka gospa.
Opazila je da molim rožni venec. Dala mi je znak kot pozdrav, potem pa je tudi
ona začela moliti rožni venec v tišini. Občudoval sem njeno umirjenost, pogum
in spoštljivost. Na postaji Longlier je vstopil mož obilnejše postave,
slikovit. Usedel se je v najin oddelek, precej glasno.
Gospa mi je dala znak da bo ona
nadaljevala z molitvijo rožnega venca. Na kar sem tudi jaz odgovoril prav tako
da ne bom odnehal. Sopotnik naju je gledal precej zmedeno, gledal najine roke z
rožnim vencem. Lahko bi se posmehnil. Toda nikakor. Na najino presenečenje je
snel svoje pokrivalo in vprašal: "Zakaj vidva molita rožni venec potihoma
in zakaj ga ne molimo na glas skupaj?« Molili smo do postaje Jemelle, ko sta
sopotnika izstopila.
princ Xavier de Burbon-Parme, v: Cvetke
Device Marije, 129-130.
