Nisem razodela skrivnosti

Upravitelj je pastirčke odpeljal v Ourém na zaslišanje in v zapor, kjer so bili do 15. avgusta. Iz njih je hotel z vsemi sredstvi, tudi s silo, izvleči vsebino skrivnosti. Grozil jim je s smrtjo. Kljub temu, da so pastirčki resno računali s smrtjo, niso glede skrivnosti ničesar izdali. O upraviteljevih zasedah in o zaporu je Lucija povedala:

»Imam vtis, da je bil upravitelj orodje v Božjih rokah. Tako smo imeli priložnost, da smo trpeli iz ljubezni do Njega za spreobrnjenje grešnikov. Domnevam, da sta bratranca imela enak vtis.«

Dne 27. septembra 1917, ko je Formigon prvič zaslišal vidce, mu je Lucija povedala, da je upravitelju razodela vse, razen skrivnosti:

»Gospod upravitelj je res hotel, da bi mu odkrila skrivnost. Ker pa je nisem smela nikomur razodeti, mu je nisem povedala, čeprav mi je zelo prigovarjal, da bi mu spolnila željo. Pač pa sem mu pripovedovala vse, kar mi je Gospa rekla, razen skrivnosti.«

Leta 1924 je Lucija pod prisego podrobneje povedala, kako se jim je godilo v Ourému:

»Ko smo prišli v Ourém, so nas zaprli v izbo in rekli, da ne bomo prišli ven, dokler ne povemo skrivnosti, ki nam jo je zaupala Gospa.

Drugi dan nas je starejša gospa spraševala o skrivnosti. Potem so nas peljali na sedež uprave, kjer so nas spet zasliševali in nam ponujali zlatnino, da bi razodeli skrivnost.

Vrnili smo se v upraviteljevo hišo, v kateri smo prebili prejšnjo noč, in popoldne so nas znova zasliševali o skrivnosti.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (19) Upravitelj 13. avgusta 1917 ugrabi otroke Upravitelj pastirčke zasliši in ugrabi

Trinajstega avgusta zgodaj zjutraj je prišel okrajni upravitelj na Frančiškov in Jacintin dom. Moral je počakati, ker so bili pastirčki še na paši. Naročil je Lucijinemu očetu, naj svojo hčerko privede k Frančišku in Jacinti. Tam jih je o skrivnosti najprej zaslišal neki duhovnik, nato upravitelj, ki jih je skušal prisiliti, kakor že prej v Ourému Lucijo, da bi mu razodeli skrivnost in obljubili, da ne bodo nikoli več šli v Covo da Iria.

Ker upravitelj pri otrocih ni ničesar dosegel, je očetoma ukazal, naj gresta z njimi k župniku v župnišče, da jih bo še župnik zaslišal. Pozneje jih bo že upravitelj na vozu odpeljal v Covo da Iria, da bodo pravočasno na kraju prikazovanja. V župnikovi pisarni jih je domači župnik v upraviteljevi navzočnosti zaslišal. O tem je 6. avgusta 1918 napisal poročilo, ki je najstarejše in najbolj izčrpno poročilo o ugrabitvi otrok:

»Dne 13. avgusta okoli desetih dopoldne je bil pri meni v župnišču župnik iz Vare de Torres Novas Anton de Oliveira Reis. V hišo sta vstopila upravitelj občine Artur de Oliveira Santos, ki je pripeljal s seboj na vozu župnika iz Porta de Mós, ki se imenuje Manuel Carreira Posas. Ko sem temu duhovniku izrazil svoje začudenje, da je spremljal civilnega oblastnika v zadevi te vrste, mi je dejal, da ni to nič posebnega, ker sta prišla z domov otrok, kjer sta jih zasliševala, in da tako upravitelj kakor on verjameta otrokom. Ne dvomita, vendar sta prišla v mojo hišo, da bi jaz zaslišal otroke, ki prihajajo zaradi skrivnosti – prvič sem slišal o skrivnosti – ki jim jo je, kakor pravijo, povedala Gospa, a je njima niso razodeli. Potem jih bo sam upravitelj peljal na kraj prikazovanj, kamor tudi on želi iti. Isto mi je izjavil upravitelj, ki se je delal, kakor da verjame ali da je vsaj radoveden.

Kakšne pol ure pozneje so vstopili otroci in njihovi starši. Upravitelj me prosi, da bi jih zaslišal, kar sem storil v njegovi navzočnosti. Ko sem vprašal Lucijo, kdo jo je poučil o tem, kar je povedala, je odgovorila, da je to bila tista Gospa, ki jo je videla v Irijski globeli. Ko sem ji dejal, da gre v pekel, kdor trosi laži, ki napravijo toliko škode, kolikor je povzroča to, kar ona pripoveduje, in da bo šla v pekel, če laže, ker hodi tja toliko prevaranih ljudi, je odgovorila:

'Če gre v pekel, kdor laže, ona zavoljo tega ne bo šla v pekel, ker se ne laže, ampak samo pove, kar je videla, in to, kar je Gospa njej rekla. Če ljudje gredo tja, gredo zato, ker hočejo. Ona ni nikogar klicala.'

Vprašam jo, ali ji je Gospa povedala kakšno skrivnost. Odgovori, da jo je, vendar mi je ne bo odkrila.

Ko sem ji postavil več vprašanj glede skrivnosti, mi je odgovorila:

'Poslušajte! Če hočete, grem tja gor in vprašam Gospo, ali mi dovoli, da povem skrivnost. Če mi bo dala dovoljenje, jo bom povedala.'

Tedaj pravi upravitelj:

'Gre za nadnaravne stvari … pojdimo od tod!'

Vstane in zapove otrokom, da gredo na voz vpričo staršev in omenjenih duhovnikov. Nekaj časa gre po cesti, ki pelje v Irijsko globel, potem pa se v divjem diru vrne na cesto, ki pelje v Vila Nova de Ourém, kjer je zadrževal otroke do petnajstega, ko jih je prišel izročit staršem.

Vest o ugrabitvi otrok je kakor blisk naglo prišla do kraja prikazovanj, kjer je okoli 15 do 18 tisoč ljudi hrepeneče čakalo na njihov prihod.«

Lucijin oče je hotel, da gredo otroci peš v Covo da Iria, a upravitelj je predlagal, naj gredo na voz, da bodo hitreje prišli na cilj in da jih ne bodo ovirali ljudje. Oče je nato pristal na to. Ko je voz oddirjal v napačno smer, je Lucija ugovarjala, da to ni prava smer. Upravitelj je dejal, da gredo najprej h gospodu župniku v Ourém, nato se bodo z avtom vrnili v Covo da Iria, če bi bilo pozno, da bodo prišli še o pravem času na cilj.

Misli sv. Bernarda (8)

Bog brez jezika uči in opominja, brez rok deli in odteguje, brez nog hodi in hiti na pomoč ogroženim.

Svoja neizmerna in neštevilna dela Bog opravlja prek podložne telesne ali duhovne stvari, a pri tem gospoduje in ne berači. Sedaj je na primer vzel moj telesni jezik v svojo službo, da bi vas mogel poučiti, čeprav bi mogel sam brez dvoma to bolje in prijetneje narediti: to pa je storil iz naklonjenosti, ne iz potrebe.

Ljudje stalno prejemajo dobrote, a Darovalec jim ostane prikrit. S svojo močjo sega od enega konca sveta do drugega, a vse dela s tako nežnostjo, da ljudje nič ne čutijo. Veselé se Božjih dobrot, Gospoda vesolja pa ne poznajo, ker vse mirno vlada. Vse imajo od njega, pa niso z njim; od njega imajo življenje, ne živijo pa njemu; od njega prejemajo spoznanje, a njega niso spoznali. Lastnega bivanja, življenja in spoznanja ne pripisujejo Začetniku, ampak naravi ali celo usodi, lastni pridnosti in moči.

Ko prebiram moj rožni venec, ne da bi ga molila zares

Nekega večera, medtem ko sem bila utrujena, sem prebirala moj rožni venec, ne da bi molila. Potem stopi pred mene neka gospa in mi pravi: »Gospodična, ko sem vas videla moliti rožni venec, sem začutila močan vonj po vrtnicah. Verjamem, da je bila takrat prisotna Marija.« Ko sem to slišala, sem začutila močno veselje, da je bila prisotna, tudi ko nisem zares molila. Hvala, Marija, da si bila prisotna v vsaki moji molitvi, četudi ponižni, nepopolni. Hvala, da si naša tolažnica.

Sophie

ODMEVI

Nekoč sem rekel spovedniku, da se mi ne zdi prav, ker vedno mislim samo na Jezusa, ne pa na Marijo. Pa mi je dobro odgovoril: »Marija ima rada, da imaš ti rad Njenega Sina!« Kako mi je to dobro delo! Bil sem vesel in potolažen.

Peter

Bl. Slomšek o rožnem vencu

Kako koristna je molitev rožnega venca, če ga molimo v resnici. Rožni venec je molitev vere, ljubezni in blaženega upanja. Rožni venec je vzvišeni psalter za tiste, ki hočejo Boga moliti v duhu.

Če pogledamo lepo mavrico na nebesnem svodu, vidimo na njej tri barve. Zelena je barva upanja, rdeča barva vere in zlata simbol ljubezni. Prav tako se lesketa pet skrivnosti veselega rožnega venca v zeleni barvi, pet skrivnosti žalostnega v rdeči in pet skrivnosti častitljivega rožnega venca v zlati barvi. Te skrivnosti molitve rožnega venca sestavljajo slavolok našega odrešenja in upanja za vso večnost.

Celo ubogi slepec ima v rožnem vencu najlepši vzorec za molitev in premišljevanje. Tudi ti, krščanska duša, ne boš umrl v grehih, če boš skrivnosti svetega rožnega venca prav pogosto premišljeval. 

Kako moliti rožni venec

Potem ko si poklical Svetega Duha, če hočeš dobro moliti rožni venec, se za trenutek ustavi in zberi v Božji navzočnosti in potem daruj posamezne desetke tako, kot ti bom sedaj razložil.

Preden začneš z molitvijo desetke, se za nekaj trenutkov ustavi in si predstavljaj skrivnost, ki jo boš premišljeval. Vedno prosi v posamezni desetki, po posredovanju Svete Device, za krepost, ki v tej desetki prihaja najbolj do izraza in ki jo ti osebno najbolj potrebuješ.

Varuj se predvsem dveh napak, ki so skupne skoraj vsem tistim, ki molijo rožni venec: prva je v tem, da pred molitvijo ne naredijo nobenega namena; če jih vprašaš, za kaj molijo rožni venec, ne vedo, kaj bi rekli. Zato imej vedno pred očmi neko milost, ki bo boš izprosil, neko krepost, ki jo boš posnemal, ali neki greh, ki se mu moraš izogniti.

Druga napaka, ki je še bolj pogosta, pa je ta, da človek na začetku molitve misli samo na to, kako bi čim prej končal. To se dogaja zato, ker na molitev rožnega venca gledamo kot na neko dolžnost, ki nas močno obremenjuje, dokler je nismo izpolnili, še posebej, če smo se zavezali, da ga bomo redno molili, ali nam je bila molitev rožnega venca naložena za pokoro pri spovedi.

Usmiljenja vreden je način, na katerega večina ljudi moli rožni venec. Molijo ga z neverjetno naglico, tako da celo preskočijo kakšno besedo. Zavedamo se, da tako smešnega poklona ne bi privoščili niti zadnjemu med človeškimi bitji, in hkrati mislimo, da sta Jezus in Marija s tem počeščena.

Zakaj se torej čudimo, če tako sveta krščanska molitev ostaja skoraj brez sadov, in če, potem ko smo zmolili tisoč ali deset tisoč rožnih vencev, nismo bolj sveti kot prej?

Sv. Ludvik Grignion Montfortski