ZA ZIDOVI SAMOSTANA Priprava na Božič

Pred nami so štirje tedni priprave na podoživljanje Jezusovega človeškega rojstva pred več kot dva tisoč leti in doživljanje njegovega sedanjega rojstva v naših srcih, v naših družinah in drugih občestvih. Od priprave so predvsem odvisni sadovi. V pripravi že vnaprej okušamo sadove, že vnaprej praznujemo božič, to je prihod Boga med nas in v nas!

Vijolična barva mašnega plašča, prva adventna sveča, adventne pesmi, drugačna mašna berila in pridige, romanje Matere Marije od družine do družine – vse to nas spominja, da se mora tudi v nas samih nekaj dogajati. Adventni čas je čas veselega pričakovanja Gospodovega prihoda. Kaj lahko storimo?

Vzeti si moramo čas za svojo dušo, za Boga in za bližnjega. To je težko, ker nam vedno primanjkuje časa. Vsak pa bo imel čas, ko bo treba umreti. Da si bomo našli čas za svojo dušo, za Boga in za bližnjega, se je treba nekaterim stvarem odreči. Ni druge rešitve! Čas za dušo, za Boga in za bližnjega pomeni: Nimam časa za nekoristne ali celo škodljive programe na televiziji in računalniku; nimam časa za prazne ali celo grešne pogovore in klepetanje ali celo za opravljanje in obrekovanje ljudi. Znam se odpovedati manj koristnim opravkom.

Vzeti si čas za svojo dušo, pomeni: poskrbeti za svojo duhovno rast, za dobro adventno spoved, varovati se grehov in narediti čim več dobrega. Poglobiti se v branje Svetega pisma. V evangeliju bomo večkrat slišali besedo »čujte«. Druga beseda za »čujte« je: »Ne spite!« Ne bodite duhovno zaspani, bodite duhovno budni!

Kdo duhovno čuje? Kdo je duhovno buden? Kdor pazi na svoje čute, da ne vdere skoznje sovražnik. Gledal, bral in poslušal bo le tisto, kar ga duhovno dviga, ne pa tistega, kar ga vodi v greh. Lahko rečemo, da duhovno čuje tisti, ki izpolnjuje Božje zapovedi, ki se ravna po Božji volji.

Duhovno čuje, kdor redno in dobro moli, kdor se zaveda, da vse dobro prihaja od Boga. V berilu na 1. adventno nedeljo imamo pri preroku Izaiju lepo misel: »Ti, Gospod, si naš oče.« Naj nas ta misel spremlja ves advent. Prerok Izaija moli: »O da bi predrl nebo in stopil dol!« To je tisto pravo hrepenenje, ki nas povezuje z Bogom!

Če je kje izginila večerna molitev ali je bolj mlačna, naj v adventu zopet zaživi. Molitev nas pripravlja na Gospodov prihod. Po molitvi on prihaja v naše domove. Po molitvi v njih tudi ostaja in nas spreminja. Naj nas na to spominja tudi adventni venec, goreča adventna sveča. V dokumentu, ki mu na kratko rečemo PIP, to je: Pridi in poglej, so nam zapisali naši škofje program: Več in bolje moliti! Slovenski kristjan: Več in dobro moli!

Kdor redno in dobro moli, si je vzel čas za Boga. Jezus nas spodbuja: »Čujte in vsak dan molite!« Naj bo naše adventno geslo: Noben večer brez dobre večerne molitve! Če je doslej ni bilo, jo bomo v adventnem času postavili na dnevni red, kakor so na dnevnem redu obroki hrane. Prav je imel sv. Alfonz Marija Ligvorij, ko je dejal: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna prav moliti. Kdor bo molil, se bo zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«

V adventu naj bi imeli tudi čas za bližnjega, zlasti za tistega, s katerim skupaj živimo. Vzeti si čas za bližnjega, pomeni: biti pozoren na potrebe bližnjega, priskočiti mu na pomoč, zlasti, če je v stiski. Morda je to prijazna beseda, pogovor, kakšna konkretna pomoč, obisk. Vsakdanje življenje nam ponuja nešteto priložnosti, predvsem v družinskem življenju. Jezus nas bo sodil po tem, kako smo dajali lačnemu jesti, žejnemu piti, kako smo sprejemali tujce, nage oblačili, bolnike in jetnike obiskovali. Vse to ne bo pretežko, če bomo v vsakem človeku gledali Jezusa. Kar storimo bližnjemu, storimo Jezusu.

Ponovimo: Advent pomeni: Imam čas za svojo dušo, za Boga in molitev ter za bližnjega!

p. Anton