Drugi vatikanski koncil na zastavljeno vprašanje takole odgovarja: »Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje« (2. Vat, B 7).
Liturgična ali bogoslužna molitev je vrhunec krščanske molitve. Tako odlično mesto ima v krščanski molitvi zato, ker je izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa in njegove Cerkve. On je v bogoslužnih opravilih na poseben način navzoč in dejaven. Konstitucija o svetem bogoslužju 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi:
»V bogoslužju namreč Bog govori svojemu ljudstvu; Kristus še vedno oznanja blagovest. Ljudstvo pa Bogu odgovarja tako s pesmijo kot z molitvijo« (B 33).
Pri svetem bogoslužju pride najbolj do izraza cerkvenostni značaj molitve. Tu je Cerkev najbolj v polnosti Kristusovo telo in njegova nevesta. Molitev izvira iz občestvene povezanosti med Gospodom in njegovo Cerkvijo. Ker smo v Kristusu eno samo telo, je razumljivo, da molimo drug za drugega.
Sv. Pavel piše Rimljanom, kako se jih nenehno spominja »v vseh svojih molitvah« (Rim 15,30). Isto pričakuje od vernikov: »Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah« (Rim 15,30).
Ni komentarjev:
Objavite komentar